Preden se danes lotimo ugotavljanja, katero slovensko narečje je najbolj pravilno, si oglejmo, kako se stavek:

• Danes sem si kavo preveč sladkala.

glasi v različnih narečjih. Morda bo potem odločitev lažja.

• Danes sem si kavo preveč sladkala. (knjižno slovensko)

• Joj, kak s’n si toti kafe danes fejst pocukrala, čuj. (mariborsko)

• Dons sm si kofi čist ful pošugrala. (ljubljansko, srednješolci)

• Dons sm si kavico u ibr preveč cukrala. (ljubljansko)

• Matr sn s swadek kafe naredwa. (koroško)

• Gnes san si kavo preveč pocukrala. (prekmursko)

• Gnes sen si kofe vünta preveč pocukrala. (prleško)

• Dons sm s’kofe čist preveč ucukrowa. (gorenjsko)

• Joj, ma kej je dns tu kafe t’ku sltku! (kraško)

• Dans sm si kafjee preveč cukrala. (idrijsko)

• Pizda, kuk sm’m si dons kufea pucukrala. (zasavsko)

Slovenska narečja

O slovenskih narečjih in narečnih skupinah smo v svojem blogu že pisali. Poleg dvojine, ki slovenščino okrona za enega najbolj romantičnih jezikov, je pestrost narečij in posameznih govorov tista, ki kljub majhnosti Slovenije vsakemu kotičku naše prelepe dežele podari poseben pečat.

Kako so slovenska narečja nastala?

Kako so slovenska narečja sploh nastala? Zgodovinarji in slavisti so si enotni, da sta prvo cepitev slovenskega jezika na narečja povzročila dva naselitvena valova:

• prvi, leta 550 (severno in zahodno od Alp) in
• drugi, leta 568 (južno in vzhodno od Alp).

Od takrat so se zaradi različnih zunajjezikovnih (zgodovinski, zemljepisni, družbeno-politični) in znotrajjezikovnih (razvoj jezika na vseh ravneh) dejavnikov slovenska narečja razvijala v smeri, kot jih poznamo danes. Med seboj se razlikujejo po vokalizmih (sistem samoglasnikov), konzonantizmih (sistem soglasnikov), naglaševanju, mehčanju, prisotnosti/odsotnosti srednjega spola, spreganju glagolov in njihovih posebnih oblikah, švapanju …

Najbolj slovensko narečje je ...

Katero slovensko narečje pa je res najbolj slovensko?

Če to vprašanje zastavimo slavistu (predvsem dialektologu), se mu naježi koža. Zakaj?

Ko naslednjič zastavite zgornje vprašanje slavistu, raje vprašajte: katera narečna skupina se po lastnostih najbolj približa knjižnemu jeziku? Precejšnja razlika, kajne?

Odgovor slavista bi se najverjetneje glasil nekako takole:

⇒ večina jezikoslovcev je enotnih, da se knjižnemu jeziku najbolj približa srednjesavinjsko narečje, ki spada v štajersko narečno skupino in se govori na območjih Šaleške doline, Celjske kotline ter v porečjih Bolske, Hudinje in Pake.

Razlogi za zgoraj navedeni odgovor so precej različni, vsekakor pa na podobnost vplivajo bližina centralnemu območju ter ostali zunaj- in znotrajjezikovni dejavniki. Med vsemi govori srednjesavinjskega narečja se knjižnemu jeziku najbolj približa, ampak res samo približa, celjski mestni govor, predvsem zaradi samoglasniškega in soglasniškega sestava ter naglasnega mesta, ki je v knjižnem jeziku enak kot v celjskem mestnem govoru. V govoru prevladujejo monoftongi (ʹvo:da), čeprav pri sproščenem govorcu zaznamo dosledno uporabo diftongov (ʹvu̯o:da).

Za konec

Narečna obarvanost Slovenije je jezikovna posebnost, ki smo jo kot Slovenci dolžni ohranjati. Vsako narečje je »slovensko«, za govorce narečja »pravilno«, za dialektologe »zanimivo«, za govorce ostalih narečij pa »tuje«. Prav je, da se kot govorci slovenskega jezika zavedamo posebnosti posameznih narečij, jih spoštujemo in se jih trudimo ohranjati.

Več o slovenskih narečjih