Res? Zakaj pa se vam zdi tako?

Živjo, Anita,nismo ga preskočili. Primorska narečna skupina vključuje kraško narečje, ki ga najdete v članku. :)

Najbolj pravilno verjetno govorimo v Kočevju, kjer so priseljenci od vsepovsod, prvotni prebivalci, ki so govorili kočevarski nemški dialekt, pa so odšli med vojno. So sicer nekatere zanimive besede, vendar je to verjetno najboljši približek knjižni slovenščini. To velja za Kočevje in okolico, ne velja pa za ribniško, notranjsko, dolenjsko in kostelsko-osilniško področje, kjer so dialekti zelo močni.Mi bi rekli nakako tako: Joj, kok sm si dons kavo preveč posladkala (pocukrala).

Mlajše generacije v Posavju (recimo Krško) govorijo kar solidno slovenščino.

Robert, hvala za komentar in še dodaten "prevod" stavka o sladkanju kave. :)

Ne, tale: "Pizda, kuk sm’m si dons kufea pucukrala." Nič ne piše, od kod naj bi bilo.

Zanimivo, praktično enako bi rekli v Posavju, ki ga mnogi uvrščajo k Dolenjski :)

Bi se kar strinjal z vašo ugotovitvijo. Sem Celjan, imam nekaj prijateljev oz. znancev iz Kočevja. Tudi v Celju, še precej bolj pa v okolici, od knjižnjega jezika najbolj izstopa "zavijanje" oz. tonemsko naglaševanje, če je to sploh ista stvar. :) Ko tega omejimo in se Celjani malo bolj "potrudmo", pa se tudi Celjski govor zelo približa knjižnemu oz. splošno-pogovovnemu jeziku.

Glede trditve, da v celjskem mestnem govoru "prevladujejo monoftongi (ʹvo:da), čeprav pri sproščenem govorcu zaznamo dosledno uporabo diftongov (ʹvu̯o:da)", bi dodal, da se v Celju diftongi praviloma NE uporabljajo. Drži pa, da se ti dosledno pojavljajo v okolici Celja (hriboviti predeli v okolici Laškega, Šentjur, pa v smeri proti zgornji Savinjski dolini ipd.) - tam bi zares rekli "vuo:da".V Celju, še precej bolj pa v okolici, od knjižnjega jezika najbolj izstopa "zavijanje" oz. tonemsko naglaševanje, če je to sploh ista stvar. :) Ko tega omejimo in se Celjani malo bolj "potrudmo", se Celjski govor zelo približa knjižnemu oz. splošno-pogovovnemu jeziku.Še celjsko: Eh, dans sm si kavo preveč posladkau. :)

Kakšna katastrofa od članka. Me prav zanima kje ste to pobrali, da se govori najbolj praivlno v Savinjski dolini? Bedarija! Ste sploh kdaj slišali kako tam zavijajo??Zdaj pa k stvari. Najbolj ''pravilno'' narečje, če se temu lahko sploh tako reče je preprosto ljubljansko narečje. Zakaj ? Zato ker knjižna slovenščina temelji na jeziku Ljubljane! (Pa naj vam bo to všeč ali pa ne) rubar (ki je v Ljubljani živel s prekinitvami več kot 20 let) je vzel zaosnovo knjižnega jezika prav najbolj centralni slovenski govor, tj. jezik tedanje Ljubljane, ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobširnejših in centralnih slovenskih narečij (dolenjščine ingorenjščine), ki pa je obenem predstavljal tudi jezik največjega slovenskega mesta, tedanjega upravnega središča Kranjske, namreč Ljubljana je imela gledeno po prebivalstvu povsem prevladujoč slovenski značaj, bila je kraj, v katerem se je formiralo središče nove nacionalne slovenske cerkve, kraj, ki je postajal center meščanstva in kulturni center. Prav vsi protestantski pisci so bili Kranjci, oz. so delovali ali živeli v Ljubljani, kar velja tudi za kasnejše literate. Prvi slovenski časopis se je imenoval ''lublanske novice'' in ga je izdajal rojeni Šiškar Valentin Vodnik. France Prešeren je svoja največja in najpomembnejša dela ustvarjal v Ljubljani. Je pisal v zgornjesavinjskem narečju? Isto velja za Cankarja. Po drugi strani je doprinos Štajercev in Primorcev (slednji še dane sne uporabljajo dvojine, ki je ena najbolj prepoznavnih značilnosti slovenščine) k slovenski literaturi vse do 20. st zelo skromen oz. ga praktično ni. (edini pesnik Aškerc, pa še on je umrl v Ljubljani, kjer je tudi ustvarjal).Trubar je pravilno domneval, da je jezik centra pravilnejši od jezika periferije! Dejstvo je da se je vse do 19. st slovenskemu jeziku reklo tudi ''kranjščina'' oz kranjski jezik, šele kasneje se je pojem ''slovenščina'' oz. ''slovenski jezik'' razširil na celotno slovensko etnično ozemlje.Zato se še danes najhitreje in najnaravneje slovenščine naučijo ravno Ljubljančani in prebivalci Ljubljanske kotline. Štajerci in ostali pa imajo z njo velike težave, kako da ne, saj jim je tuja po kakovosti samoglasnikov.Da se je knjižna slovenščina razvila iz ljubljanskega govora 16. st. je dokazal in utemeljil jezikoslovec Jakob Rigler, v svojih številnih člankih. Profesor dr. Jože Toporišič pa je te teze tudi potrdil.

Ha ha ti se pa hecaš...

Jakob Rigler je na osnovi obdelave več kot 15.000 pojavitev odrazov ˈě: in ˈo: ter naglasnih, besedotvornih in besedoslovnih analiz prišel do sklepa, da pri paru u/o ne gre za dvojniški odraz, ampak za narečno različna glasovna odraza, pri pisnem paru e/ei, ki je po Ramovšu (1918: 124) »durch irgend einen lautlichen Prozeß ganz unklärbar« (Ramovš 1918: 124: ‘s kakršno koli glasovno spremembo docela nerazložljivo’ (Ramovš 1971: 279)), pa za sistemsko regularni e in zavestno razlikovalni ei zaradi odpravljanja homonimije ali zaradi fonetičnega položaja (izglasje, besedotvorna analogija, položaj pred glasom s/z).Tako je prišel do regularnega vokalnega para ˈe: < ˈě: (ſuezha, obeſsiti, ſlep) : ˈu: (Bug, ſtu), ki ga je umestil v govor Ljubljane 16. stoletja.Rigler je kot dodatne dokaze za svojo teorijo Trubarjevega glasovja navedel sodobne govore neseverne okolice Ljubljane, jezik šestih piscev Ljubljančanov (od Cveklja 1563 do Rogerija 1743) in zapis Jerneja Kopitarja: »In Laibach wird mehr Unterkrainisch, jedoch ohne Verziehung, gesprochen« (Kopitar 1808: XXXVII: ‘V Ljubljani govorijo bolj dolenjsko, vendar brez zapotegovanja’ (Kopitar 1973:39)). K navedenim potrditvam je mogoče dodati pričevanje Jurija Japlja (Duličenko 2004), ki je med letoma 1773 in 1779, ko je bil tajnik škofa Herbersteina, zaH. L. Ch. Bacmeistra v Peterburgu v francoščini odgovoril na jezikovno anketo o kranjskem jeziku in jo opremil z več opombami in pojasnili. Tako je pri besedi ſtú (Duličenko 2004: 61) zapisal: »C’est ainsi qu’on parle la Capitale de Carniole, dans Ses environs, et dans la baſse Carniole, mais dans la haute Carniole on dit ſto«(Duličenko 2004: 61: ‘Tako govorijo tudi v glavnem mestu Kranjske, v njegovi okolici in na Dolenjskem, na Gorenjskem pa pravijo ſto’). V Ljubljani, njeni okolici in na Dolenjskem se je torej v Japljevem času govorilo stu, na Gorenjskem pa sto.Japelj sicer ni zapisal, da se izhodiščnoslovenski ˈo: v Ljubljani in okolici nasplohizgovarja enako kot na Dolenjskem, vendar je pri besedi Nuſs (Duličenko 2004:63) pripomnil: »Dans la haute Carniole on dit Noſs нос« (Duličenko 2004: 64: ‘Na Gorenjskem pravijo Noſs нос’), torej je ponovno opozoril na gorenjsko odstopanjeod knjižne norme, h kateremu pa deželne prestolnice ni pritegnil.

Poleg tega nihče, ampak res nihče v Ljubljani ne reče, da si je kofi ''pošugral''.

Prof. dr. Jože Toporišič (sam po rodi sicer iz okolice Brežic), je večkrat jasno zapisal, da se najbolj pravilno govori v Ljubljani in njeni okolici, preprosto zato, ker knjižni jezik temelji na ljubljanskem narečju. Ljubljančani tudi zato najlažje ''preklopimo'' v zborni jezik in se ne rabimo pretirano naprezat, kot govorci drugih narečnih skupin.

Današnji ljubljanski govor se precej razlikuje od tistega v 16. (Ki ga je Trubar vzel za osnovo knjižnega jezika) ali celo v 19. st. Do takrat je vlekel precej bolj na dolenjsko stran, danes pa je zaradi množičnega priseljevanja iz Gorenjske in tudi zaradi vključitve nekoč gorenjskih vasi (Dravlje, Šentvid, Vižmarje, Gunclje, itd...) precej bližje gorenjskemu govoru (zlasti glede samostalniških redukcij).Kar pa ne spremeni dejstva da je v bistvu zelo blizu knjižnemu pogovornemu jeziku.

Točno tako!!

Res je. In to, kar ste napisali, najbolj drži za Obalo.