Danes bomo spregovorili o izjemnem, a pogosto pozabljenem čudežu slovenskega jezika – dvojini. O njej smo sicer že pisali v blogu »5 najpogostejših napak pri rabi dvojine«, vendar za marsikoga še vedno predstavlja težavo. Kljub globokemu pomenu in edinstvenosti dvojine, ki nas Slovence loči od drugih narodov, jo namreč velikokrat zanemarjamo. Tako namesto dvojine raje uporabimo kar množino ali celo ednino.

Da bomo znali bolje negovati posebnost slovenščine, si poglejmo  nekaj primerov pravilne uporabe dvojine.

»Parjeni samostalniki«

Starši svojim otrokom pogosto naročimo: pred večerjo si umij roke, obuj nogavice, da te ne bo zeblo, zapri oči in zaspi …? Kdo ve, kolikokrat otroci pomislijo, zakaj jim govorimo, da zaprejo oči ali umijejo roke, saj imajo le dve očesi in dve roki.

Tukaj gre za posebnost dvojine. Določeni samostalniki vedno nastopajo v paru, pri čemer zaradi splošnega razumevanja uporabimo množino. To velja za parne dele telesa (oči, roke, noge, ledvice, ramena, ušesa), oblačila (hlače, rokavice), naprave ipd.

Predmeti, »osamosvojeni« parnosti

Ko želimo pri stvareh v parih poudariti, da gre za oba posamezna predmeta, namerno uporabimo dvojino. Nekaj primerov:

Operirali so mu obe ledvici.

Zlomil si je obe roki.

Rokavici sta ležali vsaka na svojem koncu sobe.

V šoli moraš poslušati z obema ušesoma.

Moj oče se vozi z dvema avtomobiloma.

Pravijo, da so vse stvari v dvoje lepše – pa še pravilnejše.  Veliko stvari, ki nas obkroža, se pojavlja v dveh skrajnostih: svetloba – tema, dan – noč, žalost – veselje, plus – minus, jin – jang, dobro – slabo … Naj nas vsi pari, ki nas obdajajo, spominjajo na to, da ohranjamo in cenimo čudež slovenskega jezika – dvojino.