Marjan se iz domače Idrije z avtomobilom odpelje v tri ure oddaljeno Lendavo na poslovni sestanek. Po nekaj uvodnih stavkih z gostitelji ugotovi, da jih skoraj nič ne razume – oni pa ne njega. Ista država, isti jezik, drugo narečje. Rešitev je preprosta – za namene poslovne komunikacije naj uporabljajo slovenski knjižni jezik, narečja pa govorijo v drugačnih okoliščinah.

Koliko slovenskih narečij (pre)poznate?

Narečja so jezikovne zvrsti s svojimi posebnostmi v besedišču, glasoslovju in naglasu. Slovenskih narečnih skupin je sedem:

• dolenjska,
• gorenjska,
• koroška,
• panonska,
• primorska,
• rovtarska in
• štajerska.

Posamezne narečne skupine pa se delijo v skoraj 50 različnih narečij in podnarečij. Je čudno, da ima tako majhno geografsko območje toliko narečij? Morda niti ne, saj so ta rezultat vplivov jezikov sosednjih držav, naseljevanja in značilnosti našega ozemlja, ki je marsikje preprečevalo redne stike med prebivalci.

Pa bi prepoznali različna slovenska narečja? In še bolj pomembno – ali bi jih razumeli? Vseh zagotovo ne in prepričani smo, da (skoraj?) nihče med nami v celoti ne razume vseh slovenskih narečij.

Kdo določa, kakšen jezik se uporablja?

Uporaba slovenščine v javnem življenju in komunikaciji je predpisana in opredeljena z Zakonom o javni rabi slovenščine. S slovenščino je navadno mišljen slovenski knjižni jezik, a se v javnem sporazumevanju lahko pojavljajo tudi variante neknjižne slovenščine. Omenimo, da poznamo knjižni jezik, ki obsega zborni in splošno pogovorni jezik ter neknjižni jezik, kamor sodijo narečja, pokrajinski pogovorni jezik in interesne govorice. Javna raba obsega področja, kot so:

• izobraževanje;
• administracija;
• pravo;
• mediji;
• poslovna komunikacija;
• javne prireditve.

Dodatno lahko rabo jezika urejajo tudi drugi zakoni in podzakonski akti. Zakon o osnovni šoli na primer določa, da je učni jezik v naših osnovnih šolah slovenski jezik, kar razumemo kot knjižni jezik in ne neknjižni, torej narečja.

So narečja torej neuporabna?

Nikakor ne. Narečja bogatijo naš jezik, imajo svojo zgodovino in so tesno povezana z našo tradicijo. Narečja nikakor niso neuporabna, prav nasprotno, moramo jih negovati in uporabljati, a vedeti, kdaj so primerna. Prav tako ne drži, da se otroci, ki govorijo narečno, ne morejo naučiti pravilnega knjižnega jezika. Raba narečja ne ovira procesov učenja, temveč je lahko celo koristna pri poznejšem učenju tujih jezikov, saj so možgani že sprogramirani za večjezičnost. Če otroci govorijo narečje in obenem tudi poznajo in znajo uporabljati knjižni jezik, je to zanje lahko le koristno.

Narečja načeloma uporabljamo v neformalnih situacijah, ko se družimo v družinskem krogu ali s prijatelji, ki uporabljajo isti jezikovni kod – govorijo isto narečje. Splošni pogovorni jezik, brez lokalnih posebnosti, uporabljamo v pogovorih s prijatelji in znanci iz drugih krajev, torej tistimi, ki ne govorijo našega narečja. V formalnih okoliščinah, kot so uradni nagovori, prostori izobraževanja, poslovna komunikacija in v medijih, pa uporabljamo naš knjižni jezik.