Pogovor sredi Kranja.

»A nisi ti iz Škofje Loke?«

»Sem, ja.«

»Pa nič po loško ne zavijaš.«

»A takole po domače si mislila?«

No, če si Štajerec, ki živiš na Dolenjskem, vse zgornje vrstice zvenijo povsem enako – gorenjsko. Toda dejstvo je, da natančno poslušanje domačih govoric kaže, da ima vsaka slovenska vas povsem svoj glas. Kaj se je zgodilo s slovenščino, da ima tako raznoliko jezikovno podobo?

Z Goričkega v Piran

Slovenski govorni prostor je geografsko izjemno razgiban. Če se vrnemo v čas nastanka in nadalje razvoja alpske slovanščine (ki je prednica sodobne slovenščine), vidimo, da je nanjo najbolj vplivala geografska razčlenjenost pokrajine. Gorovja, hribovja, močvirja in reke so oteževale mešanje prebivalstva, zato je vsaka skupina na svoji strani razvila povsem svojo govorico. Še danes vidimo, da Gorjanci ločijo dolenjske in belokranjske govore, Sava in Mura postavljata mejo med prekmurskimi, štajerskimi in dolenjskimi govori, gozdovi ter planote razmejujejo Notranjsko in Primorsko in tako dalje. Kolikor razlik niso naredile ovire na zemljevidu, jih je človek sam: škofije, župnije in občine ustvarjajo skupnosti, katerih člani nimajo uradnih opravkov drugod, čeravno jih ceste hitro pripeljejo v druge kraje. Tako imamo danes 7 oziroma 8 velikih narečnih skupin, znotraj katerih je več kot 40 narečij in govorov.

• koroška
• primorska
• rovtarska
• gorenjska
• dolenjska
• štajerska
• panonska
• kočevski govori

Več o posameznih narečjih si lahko preberete v naših prejšnjih pisanjih. Danes se narečja med seboj razlikujejo po naglaševanju, glasovih, besedah in stavčnih strukturah. Te pa so včasih tako velike, da kakšno narečje kar težko razumemo. No, če ste pomislili na prekmursko narečje, naj vam predstavimo še nekaj bolj eksotičnega. Rezijanščino.

Tö rozajanskë rumuninjë to jë dan slavinski djalët.

Najdemo jo v Italijanski pokrajini Reziji, kjer živi slovensko prebivalstvo. Narečje sodi v slovensko primorsko narečno skupino. Gre za slovenščino, čeravno v njej le redko razločimo kakšno znano slovensko besedo, vse druge zvenijo precej drugače.

Onde nur jë bil den pes ano isi pes an bil som. Jë bila pa na tuca ano pa ona na jë bila soma, nikörja ospodïna.

Den din to jë se srëtlo:

“Kako bej? Tï si rüdi som!” – jë rakla tuca.

“Ano tï, rüdi soma?” – jë jo barel pes.

“Nïmin ninaa” – jë rakla tuca.

“Pa ja nïmin ninaa. Ći ti si kontent, ćewa se spravit wkop!” – jë ji rëkel pes.

Alora den temp to žïvilo wkop.

Ko jela tučica kej, na dala pa pesićo, ko pesić mël kej an dal pa tučici.

Pes jë vïdël, da to jë fidël den tamo drüamo, da to šlo dakordë.

Alora den din, da:

“Fïs itako na mörawa stat, mawa naredit kako ćarto!”

Alora to stalo, to naredilo ćarte za se ožonyt.

To nï stalo muć, pes jë ričavel kartulino za tyt soldat.

An rëkel tuci:

“Dyrži tï ćarte, skrï je löpo, da ko prïdën damuw bowa se pöračila.”

P.S. Tudi prevod pravljice v knjižni jezik najdete tam.

Nas pa zanima, ali kdo med našimi bralci govori rezijansko narečje? Oglasite se nam!