»Pret in, ste pozabli vejico!«

»Ne, ne, beseda konj mora biti v rotilniku«

»A nisi ti slovenistka? Ti pa bi že mogla vedet, da se prav naglasi borôvci in ne bôrovci!«

Profesionalni in ljubiteljski jezikoslovci, kolikokrat ste že bili deležni podobnih očitkov?

Tako kot kuhar ne sme razliti rumenjaka, nutricionist ne sme jesti hitre hrane, slovenist pa nikakor ne sme pozabiti vejice in velike začetnice, vse besede pa mora naglaševati in izgovarjati pravilno (v skladu z normo knjižnega jezika). Ko boste naslednjič deležni očitka o napačnem naglaševanju, svojega sogovornika postavite pred izziv: Bo vse »težavne« samostalnike, ki jih predstavljamo danes, izgovoril in naglasil pravilno?

Kôlk in áneks

Samostalnika kolk in aneks sta zaradi ožje usmerjenosti v strokovno področje – medicinsko in pravno – pogosto izgovorjena narobe.

Mislite, da je prav, če rečete: bolijo me kolki [kólki] in podpisali smo aneks [áneks]? Niti ne.

• Samostalnik kolk(i) pravilno izgovorimo na dva načina: z dvoustničnim u̯ [kôu̯k] ali l ob vedno širokem o [kôlk]. Pravorečno ustreznejši je prvi izgovor, torej [kôu̯k].
• Samostalnik aneks bi morali glede na etimološki slovar naglaševati z naglasom na e [anéks], vendar se je v pravni praksi uveljavil naglas na prvem samoglasniku [áneks] – tak izgovor kot prednostno dvojnico navaja tudi SSKJ2.

Eksplozija, televizija, malvazija

Za vse zgoraj naštete samostalnike ter tudi za inkluzijo in konfuzijo je značilno dvojnično naglaševanje. V knjižni slovenščini ima večina prevzetih besed, ki se končajo na -ija, naglasne dvojnice.

Zakaj? Zato da bi bil »pravilni« izgovor sprejemljiv za čim več ljudi. Pri izbiri ene ali druge naglasne oblike moramo paziti, ali jezikovni priročnik (SSKJ2) naglasni dvojnici res obravnava enakovredno (slovnični kvalifikator in) ali katero od  njiju označi kot manj navadno (slovnični kvalifikator tudi).

• eksplozíja, tudi eksplózija (manj navadna dvojnica)
• inkluzíja in inklúzija
• konfúzija in konfuzíja
• televizíja in televízija
• malvazíja in malvázija

Vzhod, klepet in otrok

Pogovorni jezik vpliva tudi na spremembe v kakovosti samoglasnikov (ali je samoglasnik ozek (ó)  ali širok (ô)) nekaterih samostalnikov, predvsem pri njihovem sklanjanju.

Zato vse pogosteje slišimo:

• Vrnil se je z vzhôda (pravilno: vzhóda).
• Sprejêma ni bil vesel (pravilno: Sprejéma).

Slovenski pravopis zaradi razširjene jezikovne rabe v nekaterih primerih, ko se široka izgovorjava samoglasnika širi tudi v druge oblike, dopušča oboje.

Tako je prav:

• Ne maram hréna/hrêna.
• Veselim se klepéta/klepêta s prijateljicami.
• O otrôku/otróku ni vedela ničesar.

»Pr̕ nas pa ne govorimo tak!«

Zagotovo »najspornejša« skupina besed (kar se tiče naglaševanja in izgovarjanja) so zemljepisna lastna imena – predvsem imena krajev.

Na tem mestu moramo opozoriti, da nenapisano pravilo »Imena krajev moramo izgovarjati tako, kot ga izgovarjajo domačini« vedno niti ne drži tako zelo. Tudi to, da so knjižne oblike povsem umetne, ne drži. Izgovor krajevnih imen je treba prilagoditi normi slovenskega knjižnega jezika (Radovljica, ne Radol̕ca), pravilen zapis in izgovor pa določi komisija za standardizacijo zemljepisnih imen (GURS), ki jo sestavljajo geografi, jezikoslovci in zgodovinarji. Zato je prav:

Črnomelj ⇒ Črnómelj, ne Črnômelj

Portorož ⇒ Portoróž, ne Pórtorož

Ankaran ⇒ Ankarán, ne Ánkaran

Pernica ⇒ Pérnica, ne Pêrnica

Brnik ⇒ [bərník], ne [bəŕnik]

Črni Kal ⇒ [čəŕni káu̯], ne [čəŕni kál]

Dobrepolje ⇒ Dobrépolje, ne Dobrêpolje

Murska Sobota ⇒ Múrska Sóbota, ne Múrska Sobóta

Velika Nedelja ⇒ Vélika Nédelja, ne Velíka Nedélja

Štanjel ⇒ [štánjeu̯], ne [štanjél]

Včasih se jezikoslovcem očita tudi, da pretiravamo, smo preveč natančni, »zateženi« in da iščemo dlako v jajcu. Na te hudomušne opazke lahko porečemo samo: med dlakocepcem in cepcem je res samo za dlako razlike.