Pogovori staršev s svojimi dojenčki ali malčki so vedno zabavni. Saj poznate tisto čebljanje, ki ni podobno pravim besedam, vendar mamica točno ve, kaj želi njen otročiček povedati. Celo slovenistke se, ko postanejo matere, prilagodijo tej drugačni govorici, ki nekoliko po svoje prireja pravila.

Koliko nas je, ki papamo, spimo, jokamo?

Ko se rodi otrok, se vse vrti okrog njega. Verjetno zato starši o vsem, kar otrok stori in kar se mu dogaja, govorijo kar v 1. osebi množine.

Za malico bomo papali ajdovo kašo z jabolčki.

To noč nismo dobro spali, večkrat smo se zbudili in jokali.

Mi se že obračamo na trebuščka, a se še ne kotalimo.

Namesto 1. osebe množine bi morali pravilno uporabiti:

• 2. osebo edine, ko govorimo neposredno z otrokom: Bi malo popil? Kako si lepo pomahal!
• 3. osebo ednine, ko govorimo s tretjo osebo o otroku: Danes je veliko pojedel. Slabo je spal.
• 1. osebo dvojine, ko govorimo z otrokom o nečem, kar počnemo skupaj: Se bova igrala z žogico? Po zajtrku bova šla na sprehod.

Ko stolček oživi

Kategorija živosti pri sklanjanju samostalnikov zahteva, da je oblika samostalnikov moškega spola v tožilniku edine enaka kot v rodilniku. Neživi samostalniki v tožilniku ednine ohranijo imenovalniško obliko.

Vidim rdeč avtomobil in v njem mladega voznika.

V govoru z otroki pogosto uporabljamo pomanjševalnice, ki jih sklanjamo kot žive, čeprav bi jih lahko tudi kot nežive. Primerjajte spodnje povedi.

Pridi, ti bom pomagala v stolčka. Pridi, ti bom pomagala v stolček.

Potrebuješ robčka? Potrebuješ robček?

Poglej, teta ti je prinesla novega avtomobilčka. Poglej, teta ti je prinesla nov avtomobilček.

S takšnim govorjenjem ni nič narobe. Konec koncev obstaja še kar nekaj izjem, ki »oživijo« kljub svoji neživosti. O tem smo že pisali.

Majhno, manjše in še manjše

Pri govorjenju z otrokom odrasle velikokrat zanese pri pomanjševalnicah. Te zvenijo prijazno in ljubko, zato jih uporabljamo vsevprek, hkrati pa nam uidejo tudi dvojne pomanjševalnice, kar pomeni, da ob pomanjševalnici dodamo pridevnik, ki označuje majhnost:

• majhen medvedek, majhen fantek, majhna punčka, majhna žlička, mali zvonček, mala mucka, mali psiček

Seveda se je treba pri pogovoru z otrokom prilagoditi njegovim zmožnostim razumevanja in odzivanja. A pretiravati ni treba, s popačenim jezikom ne bomo storili nič koristnega.

Pa smo spet pri številu

Ko smo že omenili žličko, omenimo še njeno »sestrico« viličko. Kako hitro se po analogiji tvorijo nove različice besed, priča tudi ta primer. Iz množinskega samostalnika vilice se tvori pomanjševalnica viličke. Ker pa se ob viličkah v govoru pogosto pojavi tudi žlička, vpliva na to, da vilice izgubijo množino in postanejo edninski samostalnik – vilička.

Tu imaš žličko in viličko, lahko kar začneš jesti.

Otroci sedijo v stolčku in v sedežu

Čeprav se usedemo na stolček in na sedež ter vstanemo s stolčka in s sedeža, gredo mnogi malčki, seveda po govoru odraslih, v stolčka in v sedež. Takšne rabe ni v jezikovnih priročnikih, najdemo pa jo v korpusu Gigafida. Kot je razvidno iz tabele, je predlog na prevladujoč, predlog v pa izjema.

S temi primeri nočemo kritizirati odraslih in jim ne vsiljujemo pravilnega govorjenja z otroki, temveč le opisujemo, kako okoliščine vplivajo na govor. Tokrat smo za naslovnika izbrali otroka. Prav drugače bi bilo, če bi opisovali pogovor z najstnikom, kajne?