Neustrezna raba množine

V današnjem članku bomo obravnavali temo, na katero so nas bralci našega bloga že večkrat opozorili in nas prosili, da jo omenimo v enem od člankov. Naj jo ponazorimo z naslednjim primerom:

Ko babica Pavla po dolgem času spet vidi nekajmesečno vnukinjo, ji sladko reče:

»Ježeš, kako smo zrasli! Pa kako lepe laseke imamo!«

Če babica Pavla ne želi pohvaliti tudi svoje rasti in svojih srebrnih las, raba 1. osebe množine v tem primeru ni najprimernejša.

Danes bomo torej govorili o rabi 1. osebe množine namesto 2. osebe ednine, ki je danes zelo razširjena pri pogovoru z otroki.

Pogosta je tudi raba pomanjševalnic, popačenk oz. t. i. pootročenega jezika. Vse navedeno uporabljamo, da bi se otroku približali, da bi nas ta lažje razumel oziroma da bi zveneli prijazneje.

Vendar pazite:

Kljub dobremu namenu pa lahko poleg slabega vpliva na otrokovo besedišče pri ostalih odraslih v svoji družbi povzročimo tudi pridušen smeh in hihitanje za prvim vogalom, ki ga najdejo.

Množina namesto ednine

Uporaba množine pri pogovoru z dojenčki in otroki je že tako razširjena, da lahko v bližini skoraj vsakega otroškega vozička slišimo primere, kot so:

»A še kakamo v pleničke?«
»Zdaj bomo papali mlekeca.«
»Danes smo pa dolgo pančkali.«

Ne gre samo za spremembo števila, saj s takimi izrazi spremenimo tudi osebo v povedi. Iz 2. osebe ednine (ti papaš) nastane 1. oseba množine (mi papamo), kar je seveda napačno.

Pogosto se pojavi tudi namenska raba napačnih sklonov in preveč pomanjševalnic, nepotrebnega pačenja, izmišljevanja besed in izpuščanja dvojine.

Pri tem je treba sicer razlikovati med dvema vrstama pogovora z otroki: k otroku usmerjeni govor (prilagodimo besedišče in skladnjo) in pootročeni govor (o katerem govorimo danes). Zaradi slednjega naj bi se po mnenju psihologov otrok slabše sporazumeval z vrstniki, pogosto slabše razumel prebrane besede, njegovo besedišče pa naj bi bilo tudi skromnejše, saj knjižne besede v poznejših letih šele dobro spoznava.

Takšen način govora sta novinarja na Valu 202 poimenovala kar infantilščina.

Pomanjševalnice, popačenke in pootročeni jezik

Nekateri starši verjamejo, da bodo dosegli večjo odzivnost otrok, če bodo svoj jezik prilagodili otrokovemu.

Tako se dostikrat nezavedno pojavijo »pootročene« besede, kot so:

čičati,
pančkati,
papati,
amati,
ajati,
kakati,
bruhcati ipd.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov je raba »pootročenega« govora in pretiranega števila pomanjševalnic nepotrebna in celo škodljiva. Tak govor naj bi otroku otežil učenje pravil ustrezne rabe besed in mu lahko celo povzročil težave pri komunikaciji v poznejših letih.

Otrok razume normalno govorico. Ni napačno, če jezik pri pogovoru z otrokom nekoliko poenostavimo, ni pa ga treba popačiti.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov bi tako izraz:

Boš čičal na stolčku?

lahko brez slabe vesti zamenjali z:

Boš sedel na stolu?

Zaupajte nam: ste se tudi vi kdaj zalotili, da ste kakšnega odraslega prijatelja (z dojenčkom) spraševali, ali tudi njemu rastejo zobje in ali že zna hoditi?