Jezikovni priročniki

Danes je zelo preprosto najti besedo v nekem jeziku. Knjižnice so polne slovarjev, splet pa najrazličnejših zbirk besed in prevajalnikov. Še več, besede lahko slišimo, se naučimo njihovih pomenov, spoznamo njihovo zgodovino oziroma etimologijo in se z njimi igramo. Toda še pred nekaj stoletji je bilo kaj takega nepredstavljivo.

Slovar slovenskega knjižnega jezika SSKJ

Da bi določen jezik predstavili govorcem drugega jezika, se ga je moral nekdo najprej zavedati, ugotoviti, kako ga zapisati in potem besede prevesti. Slovenščina je starodaven jezik. Njegovi dokazani začetki segajo v leto 1000, šele 500 let pozneje pa s(m)o se začeli zavedati, da je slovenščina nekaj posebnega in da ljudje, ki govorijo ta jezik in ob praznikih pečejo potico, niso isti ljudje kot tisti na severni strani Alp ali tisti južno od Kolpe.

Prvi pravi slovar, ki poleg drugih jezikov vsebuje slovenščino, je Dictionarium quatuor linguarum (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische pisano iz 2. polovice 17. st. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781. Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jožeta Glonarja iz leta 1936.

Veliko revolucijo v slovaropisju je dosegel SSKJ. Izdal ga je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Najprej je izšel v petih knjigah, pozneje tudi v bolj strnjeni izvedbi v eni knjigi, v elektronski izdaji na zgoščenki, dostopen pa je tudi na spletu. Zadnja različica ima ime SSKJ².

Po besedah v slovarju lahko sodimo kulturo in navade nekega obdobja. V najnovejši različici SSKJ tako najdemo ptičjo gripo, razširjeno definicijo pojma družina, afna pa ni več slabšalna beseda za opico.

Slovnica

Slovnica ali gramatika je priročnik, ki govori o tem, kako jezik deluje. Slovenska slovnica opisuje črke in glasove knjižnega jezika in narečij, govori o sklanjanju samostalnikov, glagolskih časih, o tem, kako skladamo stavke in povedi ter kako delujejo besedila. Če se vam zdi, da smo našteli poglavja iz osnovnošolskega učbenika za slovenščino, imate prav. Slovnica, ki se je učimo pri pouku, je samo del vsega, kar danes najdemo v aktualni slovnici.

Prvo slovensko slovnico Arcticae horulae succisivae de Latinocarniolana literatura (Proste zimske urice o latinskokranjski slovnici) je leta 1584 napisal Adam Bohorič. Ta je prvič opisala slovenščino kot polno funkcionalen jezik, primerljiv z ostalimi jeziki tistega časa.

Zakaj je napisana v latinščini?

Kdor je v srednjem veku znal brati in pisati ter je bil dovolj šolan, da bi ga zanimalo jezikoslovje, je zagotovo znal latinsko.

V Bohoričevi slovnici pa se je naučil, da nekje na Kranjskem obstaja neznan, a zanimiv jezik.

Za moderne slovnice pravimo, da niso normativne, pač pa deskriptivne. Jezik je namreč živ organizem, ki se danes še hitreje spreminja, kot se je včasih. Samo pomislite, kako se jezik najstnikov razlikuje od jezika njihov dedkov in babic. Vsi skupaj pa se praskamo za ušesi, ko poskušamo brati kakšen starejši tekst. Zato se morajo slovnice vsake toliko časa posodobiti.

Trenutno je pri nas v veljavi Toporišičeva slovnica iz leta 2004.

Pravopis

Pravopis je zbirka pravil o pravilnem zapisu besed nekega jezika. Med njimi so pravila za veliko in malo začetnico, pisanje skupaj in narazen, zapisovanje težjih in prevzetih besed, rabo ločil in še česa.

Slovenci smo dobili prvi urejeni nauk o pisavi v Bohoričevi slovnici 1584. Ta je kot prvo zapovedala rabo Trubarjeve pisave za zapis slovenskih besed, zato jo poznamo pod imenom bohoričica in ne trubarščica.

Pozneje so se pravopisi še več ukvarjali s pisavo – spomnimo se le Prešernovega soneta »Al prav se piše kaša ali kasha«. Potem smo bili priča izginotju zapisanega polglasnika. Pri Trubarju bomo namreč našli besedo smrt zapisano kot smert. Čudovito pustolovščino smo doživeli pri odločanju, ali je prav plesalec ali plesavec, k temu pa naj dodamo še, da smo v nekem obdobju praznike pisali z veliko. In komaj smo se naučili, da se Novo mesto piše tako, kot se, se nam ponuja razmislek, ali naj v naslednji različici pravopisa pravilo za pisanje naselbinskih imen poenostavimo in vse pišemo z veliko.

To dokazuje, da pravopis ni od boga dana zbirka svetih pravil, pač pa le družbeni dogovor, ki poenostavlja komunikacijo in daje jeziku neke standarde, zaradi katerih je preglednejši in razumljivejši.

Najsodobnejšo različico pravopisa najdemo v priročniku Pravopis, Pravila iz 2001 in njegovem priročniku v obliki slovarja.

Spletni priročniki

Komu se sploh še da brskati po knjižnicah? Digitalizacija je trend tudi v jezikoslovju. Od CD-jev smo prišli do slovenskega jezikoslovnega Googla. To je portal Fran, kjer najdemo vse zgoraj omenjene priročnike, pa še kakšnega zraven. Zdaj ni več izgovorov, da ne bi našli prave besede.

Čudovit pa je tudi portal Franček, ki šolarjem omogoča vstop v svet slovarjev, slovnice in pravopisa. Preprosto in pregledno se lahko tu otroci spoznajo z osnovami slovenščine in hitro najdejo rešitve kakšne zagonetne domače naloge.

Preizkusite se v brskanju po priročnikih.

Kam boste pogledali, če želite najti odgovor na ta vprašanja?