Tisti, ki se ukvarjate z lektoriranjem besedil, nam boste zagotovo pritrdili, da je lahko pravilna raba ločil pri navajanju (predvsem ob narekovajih) znanstvena fantastika.

Pravila o tem, kako pravilno postaviti ločila v tovrstnem besednem okolju, so sicer zapisana že v osnovnošolskih učbenikih, vendar nam predvsem zaradi splošnih pravil v Slovenskem pravopisu povzročajo nemalo težav.

Jezikovna zagata, ki je kot nalašč za današnji članek, kajne?

Narekovaji in citiranje v besedilu

V strokovnih besedilih je citiranje (dobesedno navajanje tujega besedila) pogosto. Če je citat daljši (več kot 5 vrstic), ga od ostalega besedila ustrezno ločimo (s poševnim tiskom, izpuščeno vrstico).

Težava nastane, ko je citat vključen v poved:

• Slomškove besede »Če želiš drugega vneti, moraš sam goreti« nosijo globoko sporočilo.

V tem primeru lahko citat od ostalega besedila ločimo z narekovaji ali pa uporabimo druge oblikovne možnosti (drugačno pisavo, krepki tisk, ležeči tisk itn.).

• Slomškove besede »Če želiš drugega vneti, moraš sam goreti« nosijo globoko sporočilo.
• Slomškove besede Če želiš drugega vneti, moraš sam goreti nosijo globoko sporočilo.

Citiranje v besedilu brez narekovajev

Zgornji primer sam po sebi ni zapleten, ker nimamo težav s končnimi ločili (ločila v navedku opustimo). V tem delu obravnavamo primere navajanja brez narekovajev.

Pravopisno pravilo pravi, da se končno ločilo v tem primeru ravna po povedi/glavnem stavku.

• Veš, kdo je avtor citata Veni, vidi, vici?
• Sita sem teh tvojih vprašanj Kdaj pride Božiček!

Če bi pred glavne stavke postavili dvopičje, navedek ohrani svoje ločilo.

• Veš, kdo je avtor citata: Veni, vidi, vici!
• Sita sem teh tvojih vprašanj: Kdaj pride Božiček?

Citiranje v besedilu z narekovaji

Če se pri citiranju odločimo za zapis z narekovaji, moramo v glavnem slediti dvojemu.

Če se odločimo vstaviti navedek, ki predvideva:

⇒ drugačno končno ločilo kot glavni stavek, zapišemo obe ločili:

• Sita sem že tvojih vprašanj »Kdaj pride Božiček?«!

⇒ isto končno ločilo kot glavni stavek, ločila ne podvajamo samo, če je to ločilo pika:

• Tudi tebe razjezi stavek »Kdaj bo kosilo?«?
• Prosim, ne začni s tistim »Saj sem ti rekla«. (in ne »Saj sem ti rekla.«.)

Premi govor in končna ločila

Da je izbira med narekovaji v slovenskem jeziku res pestra, smo pisali v tem Leemetinem članku.

Če se odločimo, da navedek ali premi govori zapišemo v narekovajih, moramo pri tem upoštevati kar nekaj pravil.

Premi govor je sestavljen iz dveh delov – spremnega stavka (nosi dodatne informacije) in dobesednega navedka (kaj nekdo izreče).

Zapomnimo si, da je spremni stavek od dobesednega navedka ločen z vejico/vprašajem/klicajem/tremi pikami, če stoji za njim (2. primer), ali z dvopičjem, če stoji pred njim (1. primer).

• Mama je rekla: »Pridi in pojej.« ali Mama je vprašala: »Boš prišel in pojedel?«
• »Pridi in pojej,« je rekla mama. ali »Boš prišel in pojedel?« je vprašala mama.

Končno ločilo v primerih, kot je prvi, pišemo pred zadnjim narekovajem. Tega ne smemo pomešati s primerom, ko je naveden samo en del navedka, na primer:

• Primoža Trubarja še vedno omenjajo kot »očeta slovenskega jezika«.

Če je spremni stavek umeščen med dva dela dobesednega navedka, za prvim delom pišemo vejico:

• »In kod,« je vprašala mama, »si hodil cel večer?«

Če je dobesedni navedek umeščen med dva dela spremnega stavka, dobesedni navedek ločilo ohranja:

• Mama je vprašala: »In kod si hodil cel večer?« čeprav ni bila videti zaskrbljena.