Slovenščina je s svojimi mnogimi slovničnimi pravili zelo natančen jezik. Kot takšen nas zna hitro spraviti v zadrego že pri samih osnovah. Ena teh osnov, ki se ji nikakor ne moremo izogniti, je pravilna raba velikih in malih začetnic.

Kaj torej zapisati z veliko začetnico? Kaj z malo? Kje se najpogosteje motimo? Za vas smo zbrali nekaj primerov in jih oblikovali v preprosta pravila, ki si jih ni težko zapomniti.

Zapisovanje pridevnikov

PRAVILO: Pridevniki, ki se končajo s »-ski« ali »-ški«, se zapisujejo z malo. Pomnite pa, da se vsi drugi pridevniki, izpeljani iz lastnih imen in ki se nanašajo na nosilce lastnega imena, zapisujejo z veliko: Milanov (in ne milanov), Mercedesov (in ne mercedesov).

Zapisovanje praznikov

PRAVILO: Imena praznikov pišemo z malo začetnico razen imena tistih praznikov, ki so izpeljana iz imen ali priimkov - ta se pišejo z veliko (npr. Prešernov dan).

Zapisovanje enot in jezikov

PRAVILO: Enote in jezike zapisujemo z malo.

Enako velja za znamke in modele avtomobilov, če govorimo o VOZILU, in ne znamki kot blagovni znamki oz. podjetju:

Zapisovanje imen predmetov, ki vsebujejo izpeljanko iz lastnega imena

PRAVILO: Pri imenih (npr. rastlin, bolezni, aparatov), ki vsebujejo svojilni pridevnik, izpeljan iz lastnega imena, slovenski pravopis dovoljuje zapisovanje z veliko ali malo začetnico, pri čemer pa se vse bolj uveljavlja zapis z malo začetnico.

Zgoraj so predstavljeni najpogostejši primeri napačne rabe velike in male začetnice. Ne bomo posebej poudarjali, da se lastna imena VEDNO pišejo z veliko (imena oseb, podjetij, geografskih enot in pojavov itd.).

Smo izpustili katero od pomembnih posebnosti? Vam zapisovanje katere od besed dela še posebne preglavice? Dodajte v komentar! :)