Se sprašujete, kako izraziti jezo brez kričanja?  No, odgovor je preprost – bodite preprosto prijazni, kajne? Ali pa … vljudni.

Že otroke učimo bontona in osnovnih vljudnostnih fraz, kot so: hvala, prosim in oprosti. Naučimo jih, da morajo pozdraviti, odzdraviti, celo pomahati teti ali stricu, ki ga sploh ne marajo (ali ne poznajo). Ampak, ali je to res prijaznost? Pravzaprav ne. To je zgolj vljudnost – obnašanje po pravilih družbe, ne glede na odnos s sogovornikom. Prijaznost je nekaj povsem drugega. To pokažemo, ko smo z nekom resnično povezani ali pa želimo vzpostaviti vsaj trenuten prijateljski odnos (npr. z nasmeškom prodajalki).

Se vam zdi ironično, da ravno tisti, ki od nas zahtevajo »spoštovanje«, pogosto tega sami ne izkazujejo? Kakšna ironija!  Včasih bi najraje kar prekršili vse norme in izkričali svoja žuboreča čustva.

Če si tega ne drznete, obstaja tudi bolj prefinjen način – jezik je vaš najboljši prijatelj.  Cinizem, ironija, pretirana vljudnost? Izbira je vaša!

• Cinizem: s cinizmom posredno izražamo svoj (negativni) odnos do sveta, družbe in vrednot: »Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!« (Ivan Cankar: Hlapci);
• ironija: z ironijo povemo nasprotno, kar v resnici mislimo: To je bila res dobra poteza! (v resnici je bila slaba);
• evfemizem: nekaj neprijetnega povemo olepšano: Očitno si danes vstal z levo nogo. (danes si slabe volje);
• kratek odgovor, ko je pričakovan daljši: »Si bil na banki?« »Da.« (spraševalec želi izvedeti, ali je vprašanemu uspelo urediti vse potrebno);
• poudarjanje ali pretirana raba določenih besed: Če gremo ven z dežnikom, se tudi vrnemo z dežnikom. (očitno ga nekdo redno izgublja);
• pretirana uporaba vljudnostnih izrazov (s priliznjenim glasom): Če gremo ven z dežnikom, se tudi vrnemo z dežnikom. (očitno ga nekdo redno izgublja);
• vikanje namesto tikanja in obratno ali onikanje: Spoštovana gospa XY! (če vas tako naslovi prijatelj, sorodnik ali sogovorec, ki vas sicer tika, in vljudnostni nagovor še posebej poudari, ali če nekoga, ki naj bi ga vikali (npr. profesorja) nenadoma tikate, lahko s tem sporočate, da sogovornika ne spoštujete več tako kot prej, razen če sta se za to spremembo dogovorila);
• posredno nagovarjanje: V nasprotju z nekaterimi si bil točen. (tako bolj nagovorimo druge kot sogovornika samega).

Cinizem ali sarkazem?

Cinizem je tisti hudomušni starec, ki ga nekateri ljubijo, drugi pa sovražijo.  Po definiciji SSKJ cinično govori tisti, »ki prezira splošno veljavne vrednote«. Z njim lahko izražamo resnice, ki jih vsi poznamo, a jih redko kdo izreče naglas. Zakaj? Verjetno iz vljudnosti – ali zaradi privilegijev, ki jih tišina prinaša.

Sarkazem pa je njegov brat, ki ne prezira splošnih vrednot, temveč napada osebo samo, jo žali in ponižuje – zato ni sprejemljiv. Jezikovna igra ima svoje meje in sarkazem pogosto hodi po robu.

Ivan Cankar je v Hlapcih Jermanu v usta položil besede, ki jih lahko razumemo kot cinizem, če napadajo vrednote, pa tudi kot sarkazem, če besede letijo na sogovornika, učitelja Komarja, ki vnaprej praznuje zmago liberalcev, po volitvah pa poklekne pred klerikalcem – župnikom: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrd­ljiva drhál. In mi smo vnuki svojih dedov.« Sogovornik Komar bi se ob tem lahko počutili užaljeno, saj ga je uvrstil med smrd­ljivo drhál (hkrati pa tudi sebe), a tako elegantno, da sarkazma morda tisti, ki ga pamet vztrajno lovi, a je zanjo vedno prehiter, niti ne opazi.

Če ste ljubitelji cinizma, ironije ali prefinjene komunikacije, si zapomnite: jezik je močno orodje, a ko ni besed, je tišina pogosto najglasnejša izjava. Spomnite se zadnjega (!) stavka iz Levstikovega Martina Krpana z Vrha: »[M]inister Gregor pa nič«.