Vikanje se je kot izraz vljudnosti najprej pojavilo na dvorih, nato pa se je prek trgovanja razširilo še drugam, tudi v poslovni svet.
Tako kot Francozi in Rusi tudi v slovenščini za namen vikanja (ne glede na spol osebe, ki jo ogovarjamo) uporabljamo 2. osebo množine moškega spola: vi, vas, vaš …
Ko vikamo dve osebi skupaj, se v rabi pojavljata dvojina (Bosta jedla?/Bosta jedli?) in množina (Boste jedli?), pri čemer je pomembno, da ob ogovarjanju v dvojini ohranimo tudi naravni spol oseb, ki jima je nagovor namenjen.
Več o tem, koga danes sploh vikamo in kako nikakor ne vikati ter kaj je tisto dinozavrsko onikanje, pa vas čaka par vrstic nižje.
Vikanje – nadrejeni, ženske in starejši
Iz zadrege pri vzpostavljanju razmerja s sogovornikom si lahko pomagamo s priporočilom, da z nekom, ki ga ne moremo obravnavati kot prijatelja (bodisi ob novem poznanstvu bodisi čez čas), ohranimo spoštljivo distanco, odločitev o tikanju pa je prepuščena tisti osebi, ki je v zadevnem ogovarjanju ženskega spola, starejša oziroma nadrejena drugi osebi.
Seveda govorimo samo o predlogu in ne obveznosti – tikanje vsekakor ni zgolj privilegij starejših in nadrejenih oseb, pač pa se morata o tem strinjati obe strani – neprimerno bi bilo, da bi nekdo izkoriščal svoj položaj in nekoga tikal brez medsebojnega dogovora. Dandanes sicer res velja, da tudi poslovni odnosi niso več tako togi in nesproščeni kot nekdaj, zato tudi v službah ni več zaslediti strogega vikanja. Tudi pri nas je tako, a o tem malce pozneje.
Ko vikanje zamenjajo vmesne rešitve
V pogovornih situacijah se veliko ljudi poslužuje nečesa »napol« kot vmesne poti, predvsem ko ne vedo, ali bi osebo vikali ali tikali.
Še posebej ženske se dostikrat polovično vika, npr.:
- »Boste sedla?«
- »Kako ste se imela?«
v moški obliki pa npr.:
- »Ste se imel dobro?«
- »Nič se niste oglasil.«
Vsem zgornjim primerom se je torej treba strogo izogibati v širokem loku.
Polovično vikanje
Polovično vikanje je pogojno sprejemljivo zgolj v manj formalnih pogovornih situacijah:
- »Pozdravljena, gospa Marija.«
Takšnim oblikam pa se moramo sicer strogo izogniti pri pisanju in s tem preprečiti, da bi naš nagovor izpadel žaljivo in predvsem na nižji jezikovni ravni, saj je pravilno:
- »Pozdravljeni, gospa Marija.«
Vikanje, velika začetnica in onikanje
Po trenutno veljavnem Pravopisu je velika začetnica pri vikanju izraz posebnega spoštovanja:
- »Veseli bomo Vaše udeležbe.«
Današnja raba jezikoslovcev pa sicer tudi v takšnih primerih potrjuje malo začetnico, pri čemer je treba poudariti, da ni spoštovanje zaradi nje nič manjše.
Pa onikanje? Se še spomnite, kaj to pomeni? To najvljudnejšo obliko ogovarjanja zasledimo predvsem v starih knjigah in spominih svojih staršev. Pri tem velja, da uporabimo 3. osebo množine moškega spola, npr.
- »Bi gospa še kaj želeli?« ali
- »Naj gospod pridejo naprej.«
Si predstavljate, da bi vam vaš otrok rekel:
- »Naj mamica pridejo k meni« ali pa
- »Se bodo očka kaj igrali z menoj?«
Verjetno ne, a kakšni dve generaciji nazaj onikanje v družinah (seveda s strani otrok do staršev) ni bilo nič nenavadnega.
Kdaj tikanje zamenja vikanje?
Kaj pa s starimi znanci (sošolci, prijatelji), s katerimi se srečamo po dolgem času in po možnosti v razmerju nadrejenosti – podrejenosti? Glede na to, da je tikanja vse več in da gre za izkaz medsebojne bližine, je povsem v redu in tudi manj nenavadno, če ostanemo pri tikanju.
Prav tako ni nič nenavadnega, da učitelja iz otroških let tudi v svoji odrasli dobi še vedno vikamo, on pa nas tika. V vsakdanjih situacijah se je dobro držati tistega, kar smo se s sogovornikom že dogovorili in se tudi vikamo/tikamo, če sta se oba strinjala s tem, saj se z upoštevanjem tega izognemo tudi nelagodju na drugi strani (ko sogovornik ne ve, »pri čem je«).
Zavedajmo pa se, da se nam s tem, ko nam nekdo predlaga tikanje, tudi približa, kar pa nikakor ne sme biti razlog, da bi medsebojni odnos postal manj spoštljiv.