Planinstvo je v Sloveniji doma

Slovenija je alpska država, planinstvo pa del slovenske identitete. Veliko za šalo in malo zares mnogi pravijo, da postanemo prave Slovenke in Slovenci šele, ko prvič stopimo na Triglav.

Pomen gora potrjuje tudi bogato izrazoslovje domačega izvora. Imamo planine, planjave, previse, škrbine, zelenice ... Tujke so v slovenščino zares vdrle šele, ko smo v gore začeli zahajati rekreativno: dobili smo alpinizem, markacije in ferate.

Kljub temu se ne uspemo dogovoriti ...

Smo planinci, gorniki ali morda kar hribolazci?

Je to odvisno od tega, kam gremo? Hrib je nižja vzpetina, gora višja, planina pa s travo porasel gorski svet nekje vmes.

Če se ozremo v zgodovino, ugotovimo, kako pomembno je bilo za nas planinstvo. V času prebujanja narodne zavesti v 19. stoletju smo dobili organizacijo Slovensko planinsko društvo (predhodnika današnje Planinske zveze Slovenije) in revijo Planinski vestnik. Ta velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še vedno izhaja.

Zato smo obiskovalci gora še danes večinoma planinci in planinke: včlanjeni smo v planinska društva in imamo planinske izkaznice, hodimo po planinskih poteh, počijemo v planinskih domovih.

Vendar pa ne zgrešimo tudi, če se imamo za gornice in gornike. To poimenovanje je manj tradicionalno, vendar zato nič manj pravilno. Prav tako najdemo dobro sopomenko v hribolazcih in hribolazkah (in celo v hribovcih in hribovkah, čeprav lahko s tem pojmom označujemo tudi prebivalce hribov).   

Planinski besednjak se bere kot prava poezija

»Po planji so bili tako slikovito razmetani ledeniški balvani. Od tu so hitro dosegljivi bližnji vršiči in bolj oddaljeni vršaci. Lahko bi še uživala v pogledu, vendar me je čakal še dolg vzpon: mimo bivaka sem se želela povzpeti na greben in naprej vse do škrbine, od koder se menda odpre prav lep pogled na okno. Navzdol bo šlo hitreje – v kočno se bom spustila kar po melišču.«

Še prej pa vsaj en varnostni napotek

Držite se markacij – ali pa vsaj možicev.

Markacija je tisto barvno znamenje, ki vam pove, da ste na pravi poti. Na nemarkiranih poteh pa so vam lahko v pomoč možici – iz kamenja zloženi stožci olajšajo orientacijo na brezpotjih in v plezalnih smereh. Včasih so z njimi označeni tudi vrhovi.

Seveda bi med varnostna opozorila lahko dodali še marsikaj. Na primer, da se izogibajte opasti in bodite previdni s kložami. Vendar pa se s prvimi in drugimi raje spoznajmo v družbi izkušenih planinskih vodnikov.

Kje lahko najdete še več planinskih besed?

Ljubitelji gorskega sveta in jezika smo od leta 2002 bogatejši za Planinski terminološki slovar, s katerim smo si izdatno pomagali tudi pri pripravi tega zapisa.

Kot že omenjeno, jasno definirane termine potrebujemo tudi za to, da se lahko naučimo dobro presojati gorske razmere. Te so še posebej zahtevne pozimi. Vsem, ki vas zasnežene gore kljub temu zelo mikajo, priporočamo slovar Sneg in plazovi Pavla Šegule.* Zanimivo branje napoveduje sam avtor, ki kot razlog za pisanje navaja »mehko ivje, vejavice, inje, firno, srežo, sreno, snežni ščit, trde in mehkih klože« ter številne druge besede.

* Šegula, Pavle (1998). Slovenski gorniški razlagalni slovar. Planinski vestnik, letnik 98, številka 2, str. 49-51. URN:NBN:SI:DOC-1861F2FU

Oba slovarja sta večjezična, zato vam lahko pomagata
tudi pri prebiranju tuje literature. 

Varen korak in srečno v hribih! Naužijte se gorskega zraka, že prihodnji teden pa povabimo na poslovni sestanek v Zagreb.