V 3 korakih do cene

Hitri izračun cene

x

BLOG

Praktični in hudomušni nasveti za učinkovito rabo jezika

Naštevanje in mala/velika začetnica
  • Slovenski pravopis
/ 12. Avgust 2016
3
MIN

Naštevanje in mala/velika začetnica

Dvopičje je ločilo, ki ga gotovo vsi pogosto uporabljate. Če spadate med knjižne molje, ga v knjigah lahko najpogosteje srečate v premem govoru, doma pa recimo na nakupovalnih seznamih. Kot pribito pa velja, da se mu ne boste mogli izogniti – še v zdravniškem izvidu ali sklepu sodišča ne. Pravilo ali dve o njegovi uporabi zato zagotovo ne bi škodilo, kajne? smiley

Ker lahko za dvopičjem pišemo malo in veliko začetnico, so pisci besedil pogosto zmedeni, saj ne vedo, kdaj in zakaj katero uporabiti. Danes se bomo osredotočili na tiste primere zapisov, s katerimi se srečate pogosto in ki veliko ljudem povzročajo največ preglavic.

Dvopičje kot ločilo

Dvopičje je ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje. Za njim lahko stoji velika ali mala začetnica, katero bomo uporabili, pa je odvisno od besedila, ki sledi dvopičju.

Velika in mala začetnica

Velika začetnica

  • Raba velike začetnice je odvisna (tudi) od števila povedi, ki dvopičju sledijo.

Druga knjiga pa navaja: Sanjati ne pomeni spati. Sanjati pomeni živeti. Živo sanjati je zmožnost redkih in je nekaj, kar številnim čustveno nezrelim občasno povzroča velike težave.

Za dvopičjem smo uporabili veliko začetnico, ker mu sledi več skladenjsko samostojnih povedi.
  • Če dvopičju sledi začetek dobesednega navedka premega govora, uporabimo veliko začetnico.

Franci je jezno rekel: »Nočem, ne bom!«

 

Mala začetnica

  • Malo začetnico uporabimo, če je dvopičje v skladenjski vlogi ločila, ki uvaja naštevalni niz, ta pa je skladenjsko-pomensko tesneje povezan z glavnim stavkom.

Ne pozabi: v šoli pobrati otrok.

  • Če dvopičju sledi ena poved, ki je skladenjsko-pomensko tesno povezana s povedjo pred dvopičjem, pišemo malo začetnico.

Mama pa je rekla: tja pojdi, tam si doma.

  • Vendar pozor: Če bi dvopičju sledilo lastno ime, bi to pisali z veliko začetnico.

Povabiti še: Sanjo, Mileno in Cvetko.

 

Začetnica in naštevanje

  • Če v alinejah zapišemo krajše, lažje razumljive povedi, lahko kot končno ločilo uporabimo vejico.

Danes moram:

prebrati Leemetin novi članek,

skuhati ženi kosilo,

pokositi travo,

kupiti ražnjiče za ponedeljkov piknik.

  • Če v alinejah sledi skladenjsko bolj zapleteno besedilo, lahko na koncu naštevalnih enot uporabimo podpičje.

Za nepozaben poletni piknik potrebujemo:

  1. meso, svinjsko ali goveje, lahko tudi mešano;
  2. krompir, bučke, ki naj bodo primerne za peko na žaru, in domač paradižnik;
  3. oglje in veliko osvežilne pijače;
  4. pravo družbo in veliko dobre volje.
  • Če je besedilo v alinejah sestavljeno iz več povedi, kot končno ločilo na koncu alineje uporabite piko.

Leemetina ekipa je najsrečnejša:

– Ko nam bralci že v petek sporočite, da so vam jezikovni nasveti v novem članku na blogu prišli prav. Takšno sporočilo je več kot čudovit uvod v prihajajoči vikend.

– Ko državni praznik, kot je ponedeljkovo Marijino vnebovzetje, pride na delovni dan. Tistega, ki to v pisarni ugotovi prvi, pogosto ves dan pozdravljamo s »kralj« ali »kraljica« in se mu vedno, ko ga srečamo, globoko priklonimo. wink
 

Smo na kakšen primer, ki vam povzroča težave, pozabili? Saj veste – prostor za komentarje spodaj je namenjen tudi vašim vprašanjem in našim odgovorom nanje. smiley

Vam je bil članek všeč?

Podobni članki