V jeziku se pogosto srečujemo z izrazi, ki se na prvi pogled zdijo povsem nedolžni, a hitro povzročijo zadrego, ko jih moramo pravilno uporabiti. Ena takšnih dilem je izbira med izrazoma »treba je« in »potrebno je«.

Čeprav oba zvenita podobno, med njima ni popolne zamenljivosti — in prav zaradi tega se v besedilih pogosto pojavljajo napake. Pri vsakodnevnem pisanju opazimo, da se številnim uporabnikom zdi izbira skoraj intuitivna, zato radi posežejo po obliki, ki jim zveni lepo, a ta v resnici ni ustrezna v vseh kontekstih.

»je treba« ali »je potrebno«

Vsekakor prvo! In sicer zato, da boste izvedeli, zakaj se druga oblika v zadevnem primeru ne uporablja. :)

Raba pridevniške oblike »potrebno je« namesto naklonske oblike »treba je« je ena najpogostejših napak v besedilih, zato bomo poskusili pojasniti razliko med izrazoma.

POTREBNO je – pridevniška oblika

»Potrebno« je pridevniška beseda, ki se navadno uporablja kot levi prilastek ali kot povedkovo določilo.

Primeri pravilne rabe:

Za življenje je potreben kisik.

Za učenje jezika je potrebne veliko volje.

Gre torej za pridevnik, ki se pregiba in se pomensko navezuje na samostalnik.

TREBA JE – nepregibni povedkovnik

»Treba« pa je nepregibni povedkovnik, ki se uporablja ob pomožniku biti in nedoločniku ter nastopa kot povedkovo določilo. Izraža nujo, hotenje, namero in ga lahko praviloma nadomestimo z glagolom »morati«.

Primeri iz SSKJ:

Temelje stavbe je treba okrepiti.

Za vpis je treba predložiti dokumente.

Ko se stvari zapletejo …

Kot že rečeno, na mestu drugega pogosto (napačno!) zasledimo prvi izraz, npr.:

Nepravilno: Potrebno je prebrati celotna navodila.
Pravilno: Treba je prebrati celotna navodila.

Nepravilno: Starejšim je potrebno pomagati.
Pravilno: Starejšim je treba pomagati.

Zakaj so zgornji primeri napačni?
Ker pridevnik »potrebno« ne more prevzeti vloge nepregibnega povedkovnika, ki ga zahteva konstrukcija z biti + nedoločnik.

Kako si pomagamo, če smo v dvomih?

Zelo preprosto:

Poskusite, ali lahko izraz »potrebno je« nadomestite s »treba je«.

Če to gre — je pravilna oblika treba je.

Če zamenjava ne deluje — gre verjetno za primer, kjer imate v stavku pridevnik, ki se navezuje na samostalnik (npr. potrebni dokumenti, potrebna količina, potreben čas).

Včasih nam prav takšne drobne razlike najbolj nagajajo — ravno zato, ker se besede zdijo tako sorodne in tako pogosto slišane v vsakdanji rabi. A ko razumemo, kateri izraz izraža nujo (treba je) in kateri je pridevnik (potrebno), dilema hitro izgine.

Najbolje pa je: ko enkrat osvojimo razliko, jo za vedno opazimo tudi v besedilih drugih.