Ste že kdaj napisali stavek in se ustavili pri besedi bi?
Ali pa slišali izjavo, ki je zvenela nekoliko … izmuzljivo?

»To bi lahko storili.«
»Zadeva bi bila rešena.«

Pogojnik je ena tistih jezikovnih oblik, ki jih uporabljamo skoraj vsak dan – pogosto pa sploh ne pomislimo, kaj z njim pravzaprav sporočamo.

Kaj pogojnik sploh je?

Pogojnik v slovenščini uporabljamo, ko govorimo o:

• dejanjih, ki niso gotova,
• možnostih,
• željah ali predvidevanjih.

Gre za obliko, ki ne opisuje realnosti, ampak nekaj, kar bi se lahko zgodilo.

Primer:

• Če bi imel čas, bi prišel.

Tukaj se dejanje ni zgodilo – govorimo o možnosti.

Zakaj je pogojnik tako uporaben?

Pogojnik daje jeziku nekaj, česar trdilna oblika ne more:

• distanco,
• previdnost,
• izmikanje,
• včasih tudi vljudnost.

Primer:

• Pošljite mi dokument. (neposredno)
• Bi mi lahko poslali dokument? (mehkejše, vljudnejše)

Pogojnik torej ni samo slovnična kategorija – je tudi orodje za ton komunikacije.

Ko pogojnik postane »megla«

V zadnjem času pa lahko opazimo zanimiv pojav. Pogojnik se pogosto uporablja tam, kjer bi bila lahko izjava popolnoma jasna.

»To bi lahko pomenilo …«
»Ukrep bi lahko vplival …«

Takšne formulacije pogosto slišimo v medijih ali političnih izjavah. Zakaj? Ker pogojnik omogoča:

• manjšo odgovornost,
• več interpretacije,
• več manevrskega prostora,

Namesto jasnega:
»To pomeni …«

dobimo:
»To bi lahko pomenilo …«

In razlika ni majhna.

Kako je s pogojnikom v drugih jezikih?

Zanimivo je, da pogojnik ni posebnost slovenščine – v različnih oblikah obstaja tudi drugod.

Angleščina

Angleščina pogojnik izraža z:
would

• I would go if I had time.

Struktura je precej podobna, vendar bolj neposredna.

Nemščina

Nemščina uporablja:
würde + nedoločnik
ali pa posebne oblike (Konjunktiv II)

• Ich würde kommen, wenn ich Zeit hätte.

Nemščina ima še bolj razvit sistem pogojnika, ki pogosto izraža tudi:

• dvom
• posrednost
• hipotetičnost

Kaj pa slovenščina?

Slovenščina je tukaj nekje vmes.

Pogojnik je:

• enostaven za tvorbo (bi + deležnik)
• zelo fleksibilen v rabi

Prav zato ga uporabljamo pogosto – včasih tudi preveč.

Kdaj ga uporabljati – in kdaj ne?

Pogojnik je smiseln, kadar:

• govorimo o možnosti,
• izražamo željo,
• želimo biti vljudni.

Manj primeren pa je, kadar:

• želimo biti jasni in konkretni,

• navajamo dejstva,
• komuniciramo odgovorno.

Na koncu (ali bi moral biti?)

Pogojnik ni problem. Problem nastane, ko ga uporabljamo namesto jasnosti, odgovornosti in konkretnega sporočila.

Kot je v jeziku pogosto, ni pomembno samo, kaj povemo, ampak tudi kako.

In včasih je razlika med:

• je
  in
• bi lahko bilo

večja, kot se zdi.