Kadar sta v stavku predmet in osebek ena in ista stvar, je treba uporabiti povratni osebni zaimek. Pa ga znamo? Kaj to sploh je? Tudi dvočrkovna beseda ob glagolu, za katero pogosto nismo prepričani, ali jo je treba uporabiti (bliska ali bliska se) oz. je ne znamo uporabiti pravilno (opomogel sem si ali opomogel sem se), je povratni osebni zaimek. Z malo poznavanja se lahko izognemo nerodni rabi jezika.

Kaj sploh so zaimki? Lotimo se najprej tega.

Zaimek je beseda, ki nadomešča samostalniško ali pridevniško besedo ali zvezo. Samostalnike nadomeščajo samostalniški zaimki, pridevnike pa pridevniški zaimki.

Poglejmo si primera:

Njega ni bilo v službo.

Njega uporabimo namesto samostalnika (Anžeta ni bilo v službo), zato je to samostalniški zaimek.

Podaj mi tisto knjigo.

Tisto je kazalni (pridevniški) zaimek. Saj se še spomnite iz osnovne šole, da se po pridevnikih sprašujemo kakšen, kateri in čigav, kajne?
 

Zdaj pa se lotimo povratnih osebnih zaimkov. Ti so prava pravcata posebnost slovenščine. Zanimivo je, da sploh nimajo imenovalniške oblike in da imajo samo ednino. Iste oblike uporabljamo za moški, ženski in srednji spol, tudi za prvo, drugo in tretjo osebo. Torej sploh ne morejo biti tako zelo zapleteni, kajne?

Spadajo med samostalniške zaimke, uporabljamo pa jih, kadar sta osebek in predmet ista stvar.

Torej: Irena v ogledalu vidi sebe.

Osebek je Irena, predmet pa sebe, torej je sebe povratni osebni zaimek!

Sklanjamo pa ga na naslednji način (samo v ednini):

Kot smo zapisali na začetku članka, navedeno sklanjanje uporabljamo v vseh številih, spolih in osebah:

Ustrelil je njo, nato še sebe (moški spol, tretja oseba, ednina).

Poleg sebe nista želeli imeti nikogar (ženski spol, tretja oseba, dvojina).

Povratno osebne zaimke pogosto zasledimo ob glagolih. Takrat se zna poroditi vprašanje, ali je pravilno se ali si.

Upam si ali upam se? Kaj menite, kaj je pravilno?