Na Islandiji se (skoraj) vsi pišejo -son ali -dóttir. Pa je to res?

Če ste kdaj brali islandski roman, gledali nordijsko serijo ali preverjali seznam islandskih športnikov, ste morda opazili nekaj nenavadnega: priimki se nenehno ponavljajo. Jónsson, Guðmundsson, Magnúsdóttir, Karlsdóttir.
Na prvi pogled se zdi, kot da se na Islandiji vsi pišejo enako. Pa to drži?

Odgovor je: da in ne. Islandski sistem poimenovanja je res poseben, a hkrati zelo logičen – in predvsem globoko zakoreninjen v zgodovini, jeziku in identiteti te otoške države.

Priimki, ki to pravzaprav niso

Začnimo pri osnovni razliki. Na Islandiji v klasičnem pomenu besede nimajo družinskih priimkov, kot jih poznamo pri nas. Namesto tega uporabljajo patronime (in redkeje matronime), torej imena, ki povedo, čigav sin ali hči ste.

Ime je sestavljeno iz:

• osebnega imena očeta (ali matere),
• pripone -son (sin) ali -dóttir (hči).

Če je oče Jón, bo njegov sin Jónsson, hči pa Jónsdóttir.
Če ima Jón sina Óskarja, se bo Óskar imenoval Óskar Jónsson. Njegova sestra bo Anna Jónsdóttir. In tukaj se »priimek« že konča – ne prenaša se naprej kot družinsko ime.

Vsaka generacija ima torej svoje ime, vezano na starša, ne na družino kot celoto.

Kaj pa ženske?

Posebnost islandske prakse je tudi to, da se priimek ob poroki ne spremeni. Pravzaprav se ne more, ker ne gre za priimek v klasičnem smislu. Ženska obdrži svoj priimek, ker je vezan na njenega očeta (ali mater), ne na zakonca.

Če se Anna Jónsdóttir poroči z Óskarjem Jónssonom, ostaneta Anna Jónsdóttir in Óskar Jónsson. Njuni otroci pa bodo spet dobili imeni glede na ime očeta ali matere ne glede na zakon.

Tudi matronimi obstajajo

Čeprav je patronim najpogostejši, islandska zakonodaja dovoljuje tudi uporabo matronima, torej poimenovanje po materi. Tako lahko otrok nosi ime, ki izhaja iz materinega imena, na primer Maríus Katrínarson (sin Katrín).

V sodobni islandski družbi je to vse bolj sprejeta možnost, zlasti v primerih, ko mati sama vzgaja otroka ali kadar starši zavestno izberejo takšno obliko poimenovanja.

Kako se potem sploh razločijo med seboj?

Če se toliko ljudi piše Jónsson ali Guðmundsdóttir, kako sploh vedo, s kom imajo opravka?

Odgovor je preprost: na Islandiji se vsi naslavljajo po imenu. Tudi v uradnih okoliščinah, v šoli, v službi, v politiki. Telefonski imeniki so razvrščeni po osebnih imenih, ne po »priimkih«. Enako velja za sezname, dokumente in celo univerzitetne profesorje.

Tudi islandski predsednik ali predsednica je v javnosti praviloma naslovljen/-a z imenom.

To ustvarja precej bolj neformalno in enakovredno komunikacijsko kulturo, kot smo je vajeni v srednji Evropi.

Zakaj Islandci vztrajajo pri tem sistemu?

Islandski sistem poimenovanja ni naključje, temveč zavestna odločitev. Islandija je stoletja ohranjala svoj jezik in tradicije, pri čemer je bila precej zadržana do zunanjih vplivov. Družinski priimki, kot jih poznamo drugod po Evropi, se tam nikoli niso zares uveljavili.

Pravzaprav islandska zakonodaja strogo ureja osebna imena. Obstaja poseben register dovoljenih imen, nova imena pa morajo ustrezati islandski slovnici in fonetiki. Tudi to je del prizadevanj za ohranjanje jezika.

Kaj pa tujci?

Tujci, ki se preselijo na Islandijo, lahko obdržijo svoj priimek. Islandski sistem jih ne sili v spremembo, vendar domačini hitro opazijo razliko. Družinski priimek je tam prej izjema kot pravilo.

Zanimivo je, da Islandci tudi tujce pogosto instinktivno kličejo po imenu ne glede na to, od kod prihajajo.

Zakaj je to jezikovno tako zanimivo?

Z jezikovnega vidika islandski sistem jasno kaže, kako tesno so lahko jezik, kultura in družbena ureditev povezani. Ime ni le oznaka posameznika, temveč nosi informacijo o poreklu, spolu in odnosih.

Hkrati pa sistem razbija našo predstavo o tem, kaj je »normalen« priimek – in nas opomni, da so jezikovne norme vedno kulturno pogojene.

Ali se na Islandiji res vsi pišejo -son in -dóttir?

Skoraj. A pomembneje od tega je, da se ne identificirajo po priimkih, temveč po imenih. Kar je za marsikoga presenetljivo, za Islandce pa povsem vsakdanje.

In prav v teh majhnih, a temeljnih razlikah se skriva čar jezikovnega sveta – ter razlog, zakaj so tovrstne teme tako zanimive za raziskovanje.