Če bi vas vprašali, katera črka v slovenščini se pojavlja najpogosteje, kaj bi rekli?
A? E? I?
Morda bi si kdo drznil predlagati S, ker se pojavlja skoraj v vsaki drugi slabi šali o slovenščini. Ali pa O, ker je tako lepo okrogla? A dejanski zmagovalec je: črka E.

To ni naključje in ni rezultat čudnih statističnih meritev, temveč posledica same zgradbe slovenskega jezika. Slovenščina je pregibna – veliko pomena nosijo končnice, oblikoslovne pripone in kratke funkcijske besede. In prav tam se E pojavlja najpogosteje.

Na podlagi vzorca slovenskih besed, velikega približno 14 milijonov črk, je razmerje takšno:

• E – 11 % vseh črk (1 473 874 pojavitev),
• na drugem mestu je A – 10 %,
• sledita I in O – po 9 %,
• nato N – 7 %,
• za njimi pa črke R, S in T – po 5 %.

Črke s strešicami (č, š, ž) vsaka zaseda približno 1 %, kar lepo pokaže, kako redko jih uporabljamo.

Zakaj je E tako pogost?

Čeprav se morda zdi, da v vsakdanjem govoru slišimo več A in O, je E skrita v ogromno oblikah, ki jih sploh ne zaznamo kot »posebne«:

1. Pogoste slovnične končnice

E se pojavlja v številnih sklonskih in glagolskih oblikah, na primer v:

• končnicah množine in dvojine,
• pridevniških oblikah (lepe, stare),
• samostalniških končnicah (knjige, učiteljice).

Te oblike srečamo v skoraj vsakem stavku, zato E hitro nabira odstotke.

2. Kratke, zelo pogoste besede

E najdemo tudi v množici kratkih in funkcijskih besed, ki jih skoraj neprestano uporabljamo:
je, se, ne, te, me, še, če, vse, ste …

Takšne besede so slovnično »lepilo« stavkov – brez njih ne gre, E pa je pri tem redno zraven.

3. Besedotvorne pripone

Pogoste so tudi pripone in obrazilne kombinacije z E (-en, -ec, -eti, -enje …).
Vsakič, ko tvorimo takšno besedo, dodamo v jezik še en E.

Kaj pa druge črke?

Kot smo omenili že zgoraj, je po raziskavi, ki jo navaja Jezikovna svetovalnica ZRC SAZU, razmerje med črkami slovenske abecede naslednje:

Kako pa je v nemščini?

Za primerjavo: v nemščini je prav tako najpogostejša črka E, ki predstavlja kar 17,39 % vseh pojavitev. E sledi N z 9,78 %, nato pa I s 7,5 %.

Slovenščina torej ni »samoglasniško povprečna« – ima svoj lastni ritem, ki ga oblikuje prav nevsiljiva, delavna črka E.