Uporaba jezika nam zagotavlja določen manevrski prostor, znotraj katerega lahko izražamo svoja stališča, jih čustveno obarvamo in jih prilagodimo situaciji.

Mojstri uporabe jezika tako vedo, kako manipulirati z besedami in kako kaj prikriti.

Vendar pa obstaja prav poseben jezik, ki laganje oziroma »prirejanje resničnosti neke trditve« precej oteži.

To je surinamski jezik trio, ki se uporablja v delu Brazilije in Surinama. Ima posebno glagolsko končnico (frustrativ), ki nakazuje, da neko pričakovanje ni bilo izpolnjeno. S to končnico lahko govorec izrazi, ali je v svojo trditev resnično prepričan ali ne.

Medtem ko lahko v slovenščini obračamo stavke s posebnimi izrazi (»domnevno, najverjetneje, ...«), dolgimi odvisnimi stavki ali uporabo trpnika (»bilo je odkrito«), se v triu nemudoma položijo vse karte na mizo.
Tudi v preprostih stavkih, kot je: »Odpeljal se je v mesto,« mora biti iz glagolske oblike razvidno, ali je govorec na lastne oči videl, da se je moški odpeljal v mesto. Če govorec ni videl dejanja, mora pojasniti, kako je prišel do informacije.

Govorec mora torej trdno določiti svoje stališče in z uporabo slovnice nakazati, ali je izjava resnična.

Nejasne in obotavljive izjave s tem odpadejo. Govorci tega »resnicoljubnega« jezika so glede omenjenega slovničnega pravila zelo strogi in vsako neuporabo označijo kot poskus laganja.

Zanimivo pri tem jeziku je tudi to, da ima samo še približno 2500 govorcev. Je torej jezik, ki izumira, pri čemer se nehote porodi vprašanje, ali ni to morda povezano tudi z izumiranjem ljubezni do resnice?