Čeprav se latinščina uradno šteje za mrtev jezik, bi se ob pogledu na naš vsakdan lahko temu kar dobro nasmejala. Nekaj je namreč gotovo: latinsko govoreči imperij je propadel, latinski izrazi pa ne. Še vedno jih srečamo na univerzah, v bolnišnicah, v pravnih dokumentih, na steklenici vina, v reklamah in celo v kakšni zabavni pripombi, s katero želimo zveneti bolj modri, kot smo v resnici.

Kako to, da se je jezik, ki ga že stoletja nihče ne govori kot materni jezik, tako dobro ohranil? Preprosto: latinščina je praktična, pregledna, jedrnata – in polna izrazov, ki se vas držijo bolj trdovratno kot rimski senatorji svojih tog.

Poglejmo, kje vse jo še danes srečamo … in zakaj nam še vedno koristi.

In vino veritas – v vinu je resnica (in v latinščini tudi)

Če bi se latinščina ohranila samo v pregovorih in frazah, bi bilo to že precej. A ostaja precej močnejša.

Mnogi poznamo in vino veritas, tisti univerzalni izgovor za izrečene resnice v dobri družbi. Potem so tu še:

• carpe diem – izkoristi dan,
• alea iacta est – kocka je padla,
• per aspera ad astra – po trnju do zvezd,
• tempus fugit – čas beži,
• mens sana in corpore sano – zdrav duh v zdravem telesu.

Takšne fraze obstajajo zato, ker so preproste, duhovite in zadenejo bistvo. Preživele so stoletja retorike, filozofije in pisanja. V modernem času jih radi uporabljajo motivacijski govorci, profesorji, filozofi in seveda – reklamne kampanje. Ste opazili, da kopica podjetij še vedno uporablja latinske slogane? Zakaj? Ker latinščina zveni inteligentno, prefinjeno in trajno.

Latinščina v znanosti

Najbolj očitno latinščino srečamo v medicini. Kdor je kdaj prejel izvid in prebral nekaj v stilu fractura radii, musculus deltoideus ali status post operativum, ve, o čem govorimo. Nič ni narobe z vašim zdravnikom – ni pa narobe niti z vami, če ga ne razumete. Medicina je že od svojih začetkov uporabljala latinščino za poimenovanje delov telesa, bolezni, posegov in diagnoz.

Zakaj prav latinščina?

1. Ker je stabilna – ne spreminja se tako hitro kot sodobni jeziki.
2. Ker je univerzalna – zdravnik iz Ljubljane in zdravnik iz Tokia bosta oba razumela clavicula, čeprav ne govorita istega jezika.
3. Ker omogoča natančnost – vsaka latinska beseda ima točno določen pomen, brez odtenkov in lokalnih izrazov.

A medicina ni osamljen primer.

Latinščino uporabljajo tudi:

• biologi (poimenovanje vrst: Homo sapiens, Canis lupus),
• pravna stroka (pro forma, de iure, primo facie),
• teologija (vse od Domine miserere nobis do Gloria in excelsis Deo),
• farmacija (Aqua purificata, tinctura, ipd.),
• akademska terminologija (doktorat → doctor, magistrat → magister).

To so področja, ki cenijo natančnost, univerzalnost in tradicijo – tri stvari, v katerih latinščina zasije.

Latinščina v sodobnem govoru?

Presenečeni boste, koliko vsakdanjih besed ima latinski izvor:

• video (videti – video),
• agenda (kar je treba narediti – agere),
• dokument (documentum),
• formula (formula),
• memorija (memoria),
• fokus (focus),
• moderno (modernus),
• status (status),
• animalističen (animalis),
• nevtralen (neutralis).

In še: radio, vokal, maksimum, minimum, faktor, profesor, doktor, objekt, subjekt, perspektiva, univerza, kultura, literatura …

Latinskih korenin je v evropskih jezikih toliko, da bi jih skoraj lahko šteli med »jezikovno infrastrukturo«.

Zakaj latinščina noče (in ne more) izginiti?

1. Ker je osnova evropske kulture

Brez latinščine ne bi bilo rimske filozofije, evropske znanosti, pravnega sistema, osrednjih književnih del ali strukture jezikov, kot so italijanščina, francoščina, španščina, portugalščina – in posredno tudi angleščina.

2. Ker je jezik logike

Latinščina ponuja jasne besedne korene in strukture. Ko enkrat veste, da scribere pomeni pisati, vam postanejo takoj jasne besede, kot so transkripcija, skript, inskripcija …

3. Ker je priročna

Latinske besede povezujejo ljudi različnih strok in držav. Namesto, da bi vsaka država izumila svoj medicinski ali pravni izraz, uporabljamo enega – latinskega.

4. Ker zveni »učeno« (in tega ne moremo zanikati)

Naj bo še tako močan stereotip, kljub temu drži: latinski izraz včasih udari bolj prepričljivo kot katera koli slovenska parafraza.

Priznajmo: tempus fugit se sliši bolj fino kot »čas beži«.

Latinščina kot jezik, ki ostane … tudi v tehniki in pop kulturi

Ne boste verjeli, koliko sodobnih izdelkov in blagovnih znamk ima latinsko ime – ker prinaša občutek kakovosti, trajnosti ali elegance:

• avtomobili (Auris, Octavia, Insignia),
• farmacevtski izdelki (Imodium, Lactobacillus),
• tehnološka imena (Optimus, Nexus).

Tudi film in literatura se rada igrata z latinščino, ker jo publika prepozna, ne da bi jo nujno znala. Pomislite na:
»Expecto patronum!« – latinski koren expecto (pričakujem).

Tudi v popularni kulturi latinščina noče umreti – ravno nasprotno: prilagodi se, postane »kul« in živi dalje.

Latinščina je večna

Latinščina ni več materni jezik nobene države, a je vseprisotna – v znanosti, medicini, pravu, frazah, pregovorih, kulturi in celo humorju. Jezik, ki je preživel imperije, reforme, vojne in tehnološke revolucije, danes živi predvsem v naših besedah.

Ko naslednjič rečete »status«, »video«, »minimum«, »formula«, »in vino veritas« ali ko preberete zdravniški izvid, se spomnite: pravkar ste uporabili latinščino.

Morda res ni več jezik rimskih trgov, je pa še vedno jezik znanja, reda, tradicije – in da, tudi malce prestiža.

Quod erat demonstrandum.
(Kar je bilo treba dokazati.)