Predstavljajte si, da sedite na sestanku. Sodelavec govori, vi zapisujete. On še vedno govori, vi še vedno zapisujete. On je že pri naslednji temi, vi pa nekje pri tretjem stavku prve.

Poznano?

Danes bi težavo verjetno rešili s snemanjem, računalnikom ali katerim od številnih digitalnih pomočnikov. Nekoč pa so imeli precej drugačno rešitev: stenografijo.

Gre za posebno vrsto hitrega zapisovanja, pri kateri običajne črke in besede nadomestijo poenostavljeni znaki in okrajšave. Na prvi pogled je lahko stenografski zapis videti kot skrivna pisava, ki jo razume samo njen avtor. V resnici pa gre za premišljen sistem, s katerim lahko izurjen stenograf zapisuje bistveno hitreje kot z običajno pisavo.

In ne, stenografija ni nastala zaradi predolgih sestankov v sodobnih pisarnah.

Stenografija je veliko starejša, kot bi pričakovali

Potreba po hitrem zapisovanju govora ni nič novega. Različne oblike hitrega zapisovanja so poznali že v antiki, stenografski sistemi pa so se skozi stoletja uporabljali v upravi, sodstvu, politiki in povsod tam, kjer je bilo treba izgovorjene besede čim hitreje spraviti na papir.

Tudi ime pove precej. Beseda stenografija izvira iz grških besed stenós, ki pomeni ozek oziroma tesen, in gráphein, ki pomeni pisati.

Po domače bi ji lahko rekli kar pisanje po bližnjici.

Namesto da bi zapisovali vsako črko posebej, uporabljamo poenostavljene znake, povezave in okrajšave. Manj potez pomeni manj časa – in hitrejše pisanje.

Kako hitro je hitro?

Pri običajnem pisanju z roko nas prej ali slej začne omejevati hitrost. Pri običajnem pisanju z roko zmoremo približno 40 zlogov na minuto. Stenografija to številko hitro potroji, pravi mojstri hitrega zapisovanja pa lahko dosežejo celo do 450 zlogov na minuto. Ni slabo za papir in svinčnik, kajne?

Seveda do takšne hitrosti ne pridemo po petih minutah vaje.

Stenografija je skoraj kot učenje nove pisave. Najprej se je treba naučiti znakov, nato pravil, okrajšav in povezovanja, šele z veliko vaje pa zapisovanje postane avtomatično.

In ravno avtomatičnost je bistvena. Če morate pri vsakem znaku deset sekund razmišljati, kaj pomeni, bo govorec medtem verjetno že pri naslednjem diapozitivu.

Črke? Kdo pa pravi, da potrebujemo vse?

Stenografski sistemi temeljijo na precej preprosti ideji: pri pisanju odstranimo vse, kar nas upočasnjuje, vendar ohranimo dovolj informacij, da lahko zapis pozneje preberemo.

Znaki so zato bistveno preprostejši od običajnih črk, pogoste kombinacije glasov imajo lahko svoje znake, pogosto uporabljene besede pa svoje okrajšave. V nekaterih stenografskih sistemih se samoglasniki samo nakažejo, podvojene črke poenostavijo, velika začetnica pa nas ne ustavlja pri vsakem lastnem imenu.

Če se vam to zdi kot predhodnik današnjega BRB, BTW in LOL, niste tako daleč od resnice.

Ljudje smo očitno že od nekdaj iskali načine, kako povedati – oziroma zapisati – čim več s čim manj znaki.

Se lahko stenografije naučimo sami?

Lahko, vendar boste potrebovali nekaj več potrpežljivosti kot pri učenju nove bližnjice na tipkovnici.

Za začetek ne potrebujete posebne opreme. Papir, svinčnik in primeren sistem stenografije so dovolj.

Najprej se naučite osnovnih znakov. Ne vseh naenkrat – nekaj jih osvojite in jih ponavljajte, dokler jih ne zapisujete brez razmišljanja.

Nato pridejo na vrsto pravila povezovanja znakov in krajšanja besed. Ko osvojite osnove, začnite dodajati najpogostejše okrajšave. Prav te so eden glavnih razlogov, da je stenografsko pisanje lahko tako hitro.

Potem ostane samo še najmanj priljubljen del vsakega učenja: vaja.

Začnete lahko s počasnim prepisovanjem krajših besedil, nato pa poskusite zapisovati govor na televiziji, radiu ali podkastu. Hitrost povečujte postopoma. Cilj ni, da prvi dan podrete stenografski rekord, ampak da svoj zapis naslednji dan še vedno znate prebrati.

Ima stenografija v digitalnem svetu sploh še smisel?

Priznajmo: danes nam za zapisovanje sestanka ni več treba razviti hitrosti profesionalnega stenografa. Govor lahko posnamemo, tipkamo bistveno hitreje kot nekoč, obstajajo pa tudi programi, ki govor samodejno pretvarjajo v besedilo.

Pa vendar stenografija ni povsem izgubila svojega čara.

Uporabna je lahko pri predavanjih, intervjujih, sestankih in zapisovanju lastnih idej. Poleg tega nas prisili, da med poslušanjem že razmišljamo o tem, kaj je pomembno in kaj lahko izpustimo.

In priznati moramo še nekaj: zapis, ki je za večino ljudi videti kot skrivna koda, ima svoj čar.

Boste poskusili?

Stenografija je lep dokaz, da želja po hitrejši komunikaciji ni nastala s pametnimi telefoni. Že stoletja iščemo bližnjice, krajšamo besede in izumljamo načine, kako svoje misli čim hitreje prenesti na papir.

Danes za to uporabljamo tipkovnice, glasovno narekovanje in umetno inteligenco. Nekoč so zadostovali papir, svinčnik in dobro izurjena roka.

Če vas naslednjič na sestanku kdo vpraša, zakaj ne dohajate govorca, imate torej dve možnosti.

Lahko odprete prenosnik.

Ali pa se naučite stenografije.