Ste kdaj pomislili, da je vaša denarnica – ja, tista, polna računov iz trgovine – pravzaprav en lep dokaz vpliva arabščine na naš vsakdan? Medtem ko v slovenščini zelo redko uporabljamo arabščino kot jezik (ali pa se ga učimo le redki navdušenci), pa ga v resnici vsi že vsak dan uporabljamo. Ne da bi sploh vedeli. Kako? Preprosto: 1, 2, 3 ...

Dobrodošli v pisanem svetu arabščine – jezika, ki je skozi stoletja vtisnil svoj pečat v jezikih, kulturi in vsakdanjem življenju številnih narodov, tudi našega.

Številke, ki so preplavile Evropo

Ko rečemo »arabske številke«, v resnici mislimo na tiste simpatične simbole, ki jih uporabljamo prav vsi: 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9. Ti  znaki, ki jih danes uporabljajo skoraj vsi jeziki sveta, so se v Evropo prikradli iz arabskega sveta – skupaj z decimalnim sistemom, ki je bil takrat precejšnja eksotika.

Besedna zveza »arabske številke« je sicer uveljavljena, čeprav korenine tega sistema segajo v Indijo. Sistem decimalk z ničlo je bil ustvarjen v Indiji, nato pa so ga arabski učenjaki popularizirali in razvili sistematični zapis z ničlo, ki je bil za tedanje Evropejce nekakšna matematična čarovnija. In da – ničla, ta skrivnostna okrogla dama, ki danes stoji ponosno v vseh valutah in bilancah, je prav tako arabska popotnica. Ime zanjo so si Arabci izposodili iz sanskrta – besede śūnya – Evropejci pa so jo prevzeli iz arabskega ṣifr.  

Eden ključnih trenutkov v prenosu arabskega številskega sistema v Evropo je nedvomno povezan z Leonardom Fibonaccijem, italijanskim matematikom iz Pise. Leta 1202 je izdal svoje najpomembnejše delo z naslovom Liber Abaci (»Knjiga o računskih metodah«), v katerem je evropski javnosti prvič sistematično predstavil t. i. hindu-arabski številski sistem – torej tisto, kar danes poznamo kot arabske številke od 0 do 9.

Arabščina v slovenskih besedah 

Ko rečete »algebra«, se vam morda pred očmi zasveti matematična tabla in s kredo napisana čudesa z »x«, »y« in gručo zaklepajev. A ta slovnično-stavčna uganka ni doma v Evropi. Beseda algebra izvira iz arabskega izraza al-jabr, kar pomeni ponovna združitev ali obnova – izraz se je sprva nanašal na postopek popravljanja zlomljenih kosti (!), šele pozneje pa ga je arabski matematik Al-Khwarizmi v 9. stoletju uporabil za opis matematičnih operacij, ki danes veljajo za osnovo algebrskega mišljenja.

Čeprav arabščine v Sloveniji (razen morda pri matematikih in strastnih ljubiteljih orientalske kuhinje) ne uporabljamo pogosto, so njeni vplivi skriti v našem vsakdanjem besedišču – pogosto zakamuflirani, posredovani prek italijanščine, španščine, turščine ali nemščine.

Tukaj je nekaj zanimivih primerov, ki bi jih brez arabske jezikovne karavane morda sploh ne poznali:

• kava (iz arabske qahwa)
• limona (iz laymūn) 
• žafran (iz za‘farān)
• admiral (iz amīr al-baḥr)

Te besede so v slovenščino pogosto prišle z nekaj ovinki – po »sredozemski poti«: Arabci → Španci/Italijani → Habsburžani → Slovenci. In četudi smo danes večinoma pozabili na njihove korenine, njihova prisotnost kaže, kako živ in odprt jezik dejansko je.

Arabščina v drugih jezikih

Če se v zgodovino Iberskega polotoka poglobimo le malo bolj od šolskih ur zgodovine, hitro odkrijemo fascinantno dejstvo: arabščina je bila v Španiji živi, uradni jezik več kot 700 let. Ne, to ni tipkarska napaka — med letoma 711 in 1492 je velik del današnje Španije poznal obdobje, ko je islamska kultura cvetela v regiji, imenovani Al-Andalus.

V tem času ni šlo zgolj za vojaško oblast. Šlo je za sožitje kultur, znanja in jezika, ki je za seboj pustilo dediščino, ki jo Španija nosi še danes – v jeziku, arhitekturi, urbani zasnovi mest … in v imenikih lokalnih kopališč, ki spominjajo na čase, ko je bil obisk hamama (javnega kopališča) del rutine, ne razvajanje.

V španščini zato najdemo okoli 4000 besed arabskega izvora – kar pomeni, da skoraj vsak deseti španski izraz nosi orientalski podpis. Mnoge se začnejo s predpono »al-», ki pomeni »ta« ali »tisti« v arabščini. Tukaj je nekaj znanih primerov:

• alfombra (preproga) — ker so bile arabske preproge pač mehkejše in lepše;
• almohada (blazina) — za lepši sen, seveda;
• alcohol — sprva izraz za destilat, pozneje (logično) za žganje;
• albahaca (bazilika) — brez nje ne bi bilo prave mediteranske kuhinje;
• algebra — da, tudi v Španiji uporabljajo to besedo

Še več: tudi »ojalá«, eden najbolj španskih izrazov za »upam, da …«, izhaja iz arabske fraze »in shāʾ Allāh« (če Bog da). V mislih imate torej arabščino tudi takrat, ko si na glas želite, da bi bil petek.

Alhambra, Córdoba, Sevilla – orientalski razgledni stolpi v Evropi

Če se boste kdaj znašli v Granadi, se pripravite na izkušnjo, ki je bližje arabskemu svetu kot evropskemu srednjemu veku. Alhambra ni le palača – je poezija v kamnu, vrhunec islamske umetnosti in arhitekture v Evropi. 

Tudi Córdoba s svojo mezquito (nekdanjo mošejo, danes stolnico) priča o času, ko je bilo mesto eno največjih intelektualnih središč v Evropi. Njeni arhivi in knjižnice so hranili več znanja kot marsikatera univerza v tistem času.

V Sevilli pa boste našli Alcázar – še eno arabsko mojstrovino, ki vas ne bo navdušila le z mozaiki in geometrijo, ampak tudi z vrtovi, kjer bi lahko filozofirali o jeziku in številkah do sončnega zahoda.

In kaj so še prinesli Arabci poleg jezikovnega bogastva?

Veliko. Pravzaprav zelo veliko.

• Matematiko in številske sisteme (se spomnite algebre? Seveda se.),
• namakalne sisteme, brez katerih bi Andaluzija ostala puščava (danes pa goji pomaranče in olive),
• kopališča, znana kot hamami – in, roko na srce, marsikdo bi si jih še danes želel v centru Ljubljane,
• astronomska znanja, ki so omogočala točne koledarje,
• knjižnice, ki so bile javne že stoletja pred evropskimi,
• in nenazadnje: filozofijo, medicino, arhitekturo ter kulturo, ki je kombinirala lepoto in funkcionalnost.

Zakaj je to sploh pomembno?

Ker je jezik več kot samo orodje za komuniciranje. Jezik je kot arheološka lopata: z vsako besedo izkopljemo košček zgodovine, vsak izraz pa pove, kdo je tja prišel pred nami.

Ko boste naslednjič naročili limonado in nato pogledali skupen znesek na računu, se spomnite, da ste ravno uporabili malo arabščine.

In ni nujno, da to pomeni, da moramo obvladati sklanjatve v arabščini (čeprav, je to seveda super!), ampak da spoštujemo kulturne tokove, ki so na neviden način oblikovali naš vsakdan.