Zakaj sta »pošast« in »laž« ženskega spola – slovnični spol

Današnji članek bi lahko glede na naslov zapeljali v dve smeri:

Dejstvo, da so negativne besede, kot so pošast, smrt, laž, neumnost, bolezen in nesreča, prav ženskega spola, bi lahko pripisali stanju v družbi ter (stereotipnim) lastnostim enega in drugega spola (uh, to bi bila debata!).
Lahko pa bi namesto tega govorili o jezikovnem vzroku, ki je glavni krivec, da je slovnični spol vseh naštetih besed ženski.

Glede na številčnost žensk v naši pisarni bi se punce brez težav odločile za prvo, a ker smo prevajalska agencija (in je direktor moškega spola), bomo danes vendarle raje izbrali drugo, jezikoslovno smer.

Naravni in slovnični spol – v čem je razlika?

Besedi (samostalniku, samostalniškemu zaimku ali pridevniku) lahko slovnični spol določimo glede na njene biološke lastnosti (naravni spol) – v tem primeru ločimo moški in ženski spol (gospod, gospa).
Besedi, ki poimenuje bitje, za katero velja, da spolno še ni zrelo, določimo slovnični spol ne glede na njen naravni spol (npr. dekle, žrebe, tele) – govorimo o srednjem spolu.

Slovenščina torej pozna troje slovničnih spolov, tako kot večina slovanskih in nekateri germanski jeziki. Večina romanskih jezikov pozna samo moški in ženski spol, nekateri jeziki pa slovničnega spola sploh nimajo – med njimi je tudi angleščina. Angležem torej slovnični spol besed pri učenju večine tujih jezikov povzroča predvsem preglavice.

Besede, ki ne izkazujejo naravnega spola, saj ta ni očiten oziroma sploh ne obstaja (npr. pri predmetih, pojmih), imajo nepredvidljiv slovnični spol.
V takih primerih je določitev spola besedi stvar dogovora.

Zgolj zaradi dogovora je tako v slovenščini samostalnik luč ženskega, sonce srednjega, korak pa moškega spola.

Ženska poimenovanja

Feminizem je moral poseči tudi na področje jezikoslovja, da se je iz splošnih oziroma nevtralnih (moških) poimenovanj že nekaj stoletij nazaj začelo govoriti tudi o t. i. ženskih jezikih, v drugi polovici 20. stoletja pa še o občutljivi rabi ženskega spola v jeziku.

Saj se še spomnite nedavnih poskusov ene od slovenskih fakultet, da bi kot nezaznamovano slovnično rabo v uradnih besedilih uporabili ženski namesto moškega spola? Menda se je izkazalo, da bi bila taka raba v uradnih (pravnih) besedilih nezaželena predvsem zaradi oteževanja razumevanja besedila in bi jo bilo, ker tega nismo vajeni, težko uveljaviti.

Slovnični spol glede na dogovor

Bolj kot spolno vključujoča raba jezika pa je zanimivo, kako je nekaterim besedam, pri katerih ni mogoče določiti naravnega spola, z dogovorom določen slovnični spol.

Večina jezikov besedam določa spol glede na končnico – tako je spol tudi v slovenščini lahko določiti besedam skodelic-a, rjuh-a, cvetlic-a, masaž-a, zim-a. Prav tako so ženskega spola tudi besede kost, molitev, misel, stvar. Če pogledamo malce hudomušno, so vsekakor ženskega spola tudi besede laž, neumnost, krivda, bolezen, nesreča, smrt, kazen, požrešnost in ločitev. Je zgolj naključje, da smo besede, ki opisujejo nekaj (zelo) slabega, razvrstili pod ženski spol?
V mnogih tujih jezikih so se poslužili zanimivih načinov uvrščanja besed v kategorije glede na slovnični spol. Svahili pozna kar šestnajst spolov, v jezikih, kjer spola ne poznajo, ponekod razvrščajo besede glede na živost in neživost.

V nekem sibirskem ljudstvu besede ločijo glede na pomembnost – besede, ki poimenujejo nepomembne stvari, so ženskega spola, pomembne (npr. les, riba) pa so moškega spola.

Takšna razvrstitev torej lahko kaže tudi na to, kakšen je položaj žensk v tamkajšnji družbi.

Seveda ne drži, da so besede, ki opisujejo najrazličnejše katastrofe, v slovenščini samo ženskega spola – požar, sovraštvo, greh, strup in varanje so besede moškega oziroma srednjega spola. Poleg tega s pojmi ženskega spola opisujemo tudi najlepše občutke oziroma čustva – npr. ljubezen, naklonjenost, prijaznost in nežnost. Vse torej le ni tako enoznačno, kajne?