Pred časom smo pisali o besednem paru isti/enak, pri katerem večkrat prihaja do napačne rabe. Ena izmed pogostih jezikovnih dilem je tudi (ne)razlikovanje med besedama cel in ves. Kdaj torej uporabljamo pridevnik cel in kdaj ves?

Poglejmo, kaj navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika:

• cel: ki ni razdeljen na kose, dele (primeri: cel ali razrezan kruh, skleda celega krompirja)
• ves: ki zajema polno vsoto sestavnih delov, enot česa (primeri: presejati ves pesek, razdelil je vse svoje premoženje)

Cel torej izhaja iz neke celote, nekosovnosti, izraža polno mero nečesa, medtem ko ves izhaja iz delov, kosov, ki se združujejo v celoto. V nekaterih primerih, kadar govorimo o skupnosti ljudi, o javnosti, lahko cel in ves uporabljamo sinonimno:

• Prepotoval je ves/cel svet.
• Po celi/vsej deželi je suša.
• Ves/cel stadion je vzklikal od navdušenja.

V določenih primerih lahko uporabimo samo cel:

• Pojedel je cel kolač.
• Steklenica je ostala cela.
• Pregledati je moral cel kup pošte.

V drugih pa lahko uporabljamo samo ves:

• Vsi so pozorno poslušali.
• Zgrudil se je ves bled.
• Vsem fantom v razredu je bila všeč.

Kako sklanjamo besedo ves?

Največ težav povzročata imenovalnik in tožilnik samostalnikov srednjega spola, ko namesto oblike vse pogosto zasledimo obliko vso, kar je napačno:
vse življenje (in ne vso življenje)
vse blago (in ne vso blago)
vse jutro (in ne vso jutro)

Sklanjatveni vzorec za samostalnike srednjega spola: vse (blago), vsega (blaga), vsemu (blagu), vse (blago), o vsem (blagu), z vsem (blagom).