Pust ima v slovanski in poganski zgodovini dolgo in zanimivo tradicijo, danes pa ga povezujemo predvsem z zabavo, norčijami, preobrazbami v najrazličnejše šeme in sladkimi pustnimi krofi.

Pust veselih ust

Tradicija praznovanja pusta sega v predkrščansko dobo, za prve pustne šeme in pustovanja kot osrednje družabne dogodke pa so poskrbeli Rimljani.

V času pred pomladjo so praznovali več praznikov, ob katerih so se šemili in s tem oznanjali prihod toplejšega vremena ter prebujanja narave. Beseda pust je v naš prostor prišla iz Italije (carnevale – zloženka, ki v prevodu pomeni odvzeti meso).

Kurent – slovenski etnografski simbol

• Kurent je najbolj prepoznaven slovenski tradicionalen etnografski simbol.
• Izvor kurenta kot pustnega lika ni znan – nekateri ga povezujejo s poganskimi verovanji, enačijo s predniki Slovencev, spet drugi z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju.
• O kurentovem izvoru obstaja več mitov in legend – kurent je pravzaprav mitološko in bajeslovno bitje, demon. Čeprav to oznako povezujemo z nečim slabim in temačnim, so kurenti v domove vedno prinašali veselje in radost, preganjali zimo in pozdravljali novo prebujenje narave.
• Za kurentov »dom« velja območje Ptuja, natančneje Dravsko polje.
• Kurent je 7. 12. 2017 postal del UNESCOVE nesnovne kulturne dediščine.

Zakaj imajo kurenti pet zvoncev?

Celotna kurentova oprava se imenuje kurentija. Najbolj prepoznaven in »veličasten« del kurentove oprave je kapa, sestavljena iz pobarvanega naličja, nosu, jezika in zobovja.

Kurent je oblečen v ovčji kožuh, pas iz verig, na katerem visi pet kravjih zvoncev, obute ima visoke črne čevlje ter zelene ali rdeče nogavice.

Obvezen del kurentove opreme je tudi ježevka – lesena palica, na koncu ovita v ježevo kožo. Na ježevko si kurenti obesijo robce, ki jih prejmejo od deklet (če danes zbiramo všečke, so včasih zbirali robce – najimenitnejši kurent je imel največ robcev ).

Čar kurentovanja

Kurentovanje ima poseben pomen v slovenski kulturni dediščini prav zaradi nenapisanih pravil, ki so se jih morali držati izdelovalci kurentove opreme in tisti, ki so si nadeli kurentovo kapo.

V prvih desetletjih 20. stoletja so mladi fantje kurentijo izdelovali sami, pri tem pa uporabljali povsem naravne, kmečke materiale – tega načela se pri izdelovanju kurentove oprave držijo mojstri tudi danes. Fantje so kurentijo izdelovali skrivaj, dolgo v noč, saj nihče ni smel izvedeti, kdo se skriva za kurentovo kapo (kapo so kurenti smeli sneti samo doma in jo pospraviti v skrbno varovan prostor).

V kurentijo se je bilo dovoljeno obleči samo odraslim, neporočenim fantom. Kurenti so vse od svečnice do pepelnične srede v spremstvu hudiča hodili po vaseh ter z zvonjenjem, hrupom in poskakovanjem prebujali zaspane pomladne bogove.

Korant, kurentov narečni sinonim

V slovenskem prostoru se za kurenta uporablja več različnih poimenovanj – korant, korent, kurant, karnat (poznate še kakšnega?) – med katerimi prednjačita kurent in korant. Če pobrskamo po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, lahko hitro opazimo razliko med poimenovanjema;

• kúrent -a m (ȗ) etn. pustna šema v kožuhu, z zvonci okrog pasu in posebnim pokrivalom, znana v vzhodni Sloveniji
• kórant -a m (o) nar. štajersko kurent

Raba izraza korant je najverjetneje povezana s težnjo po ohranjanju kulturne dediščine in hkrati izkaz spoštovanja do širšega območja vzhodne Slovenije, kjer so koranti »doma«.

Izraz korant je torej stilno zaznamovan, zato ga je v uradnih in strokovnih besedilih bolje nadomestiti s knjižno, slogovno nezaznamovano različico kurent.

Kdor za pusta nese hrano v drugo hišo ...

Ne glede na to, ali vam je ljubše poimenovanje kurent ali korant, ta ostaja slovenski nacionalni simbol in pomemben del kulture dediščine. Dejstvo, da ima pust na Slovenskih tleh močno tradicijo, potrjujejo tudi kmečki reki in pregovori:

»Kdor za pusta nese hrano v drugo hišo, s tem odnese tudi ves plevel s svojih njiv na sosedove.«