»Privežite vaše pse na povodce.«

»Pospravite vaše stvari.«

»Prosimo, pokažite vašo vozovnico.«

Takšne napise srečujemo skoraj vsak dan. Verjetno jih večina niti ne opazi, saj se zdijo povsem običajni. Pa vendar imajo nekaj skupnega – vsebujejo svojilne zaimke, ki so pogosto popolnoma odveč ali pa napačni.

Ne gre za slovnično napako v pravem pomenu besede. Nihče vam ne bo rekel, da je stavek Privežite vaše pse na povodce napačen. Vendar pa ne zveni najbolj naravno. Slovenščina namreč pogosto ponuja krajšo in elegantnejšo rešitev.

V tem primeru bi lahko zapisali:

Privežite svoje pse na povodce.

Še bolje pa preprosto:

Privežite pse na povodce.

Saj je povsem jasno, da napis nagovarja lastnike psov. Nihče ne pričakuje, da boste lovili sosedovega labradorca ali neznančevega jazbečarja.

Zakaj nas svojilni zaimki tako radi spremljajo?

Deloma zato, ker smo se jih navadili. Velik vpliv imajo tudi tuji jeziki, predvsem angleščina.

V angleščini brez svojilnega zaimka skoraj ne gre.

• Wash your hands.
• Put on your shoes.
• Fasten your seat belt.
• Show your ticket.

V slovenščini pa stvari delujejo nekoliko drugače. Lastništvo je pogosto razvidno že iz glagola ali iz sobesedila, zato dodaten svojilni zaimek ni potreben.

Zato bomo naravno rekli:

Umijte si roke.

Ne pa:

Umijte svoje roke.

Podobno velja za številne druge primere.

Ko »moj«, »tvoj« in »vaš« postanejo odveč

Poskusite na glas prebrati naslednje povedi.

Obujte svoje čevlje.

Zapnite svoj varnostni pas.

Nataknite svoje rokavice.

Verjetno se vam ne zdijo napačne. Toda nekaj v njih kljub temu nekoliko škripa.

Veliko bolj naravno zvenijo:

Obujte si čevlje.

Pripnite si varnostni pas.

Nataknite si rokavice.

Razlog je preprost. Iz povedi je že jasno, da govorimo o vaših čevljih, vašem pasu in vaših rokavicah. Nihče ne pričakuje, da si boste obuli čevlje sodelavca ali si nadeli rokavice naključnega mimoidočega.

Enako velja za dele telesa.

Naravno rečemo:

Počesala si je lase.

Zlomil si je nogo.

Zaprla je oči.

Le redko pa bomo rekli:

Počesala je svoje lase.

Zlomil je svojo nogo.

Zaprla je svoje oči.

Čeprav so takšni stavki slovnično pravilni, delujejo okorno in nekoliko umetno.

Kdaj je svojilni zaimek vendarle potreben?

To pa seveda ne pomeni, da bi morali svojilne zaimke kar prepovedati. V številnih primerih so nujni, saj brez njih pomen ne bi bil več enak.

Na primer:

Vsak naj pospravi svoje stvari.

Če bi zapisali le Vsak naj pospravi stvari, bi bilo precej manj jasno, čigave stvari naj pospravi.

Ali pa:

Janez je obul svoje čevlje, Peter pa bratove.

Tudi tukaj svojilni zaimek igra pomembno nalogo, saj jasno loči med dvema paroma čevljev.

Svojilni zaimki torej niso problem sami po sebi. Problem postanejo šele takrat, ko jih uporabljamo brez prave potrebe.

Zakaj se to dogaja?

Zanimivo je, da takšne odvečne svojilne zaimke pogosto srečamo v prevodih, uradnih obvestilih, navodilih za uporabo in celo v oglasih.

Razlog je preprost. Veliko besedil nastane pod vplivom angleščine ali drugih jezikov, kjer so svojilni zaimki skoraj obvezni. Pri prevajanju jih zato pogosto dobesedno prenesemo tudi v slovenščino.

Toda dober prevod ni vedno dobeseden prevod.

Dober prevod upošteva tudi posebnosti jezika, v katerega prevajamo.

Manj je pogosto več

Ena od značilnosti dobre slovenščine je, da ne uporablja več besed, kot jih potrebuje.

Če je lastništvo razvidno že iz povedi, svojilni zaimek pogosto nima pravega dela.

Namesto:

Umijte svoje roke.

rečemo:

Umijte si roke.

Namesto:

Obujte svoje čevlje.

rečemo:

Obujte si čevlje.

In namesto:

Privežite vaše pse na povodce.

lahko brez skrbi zapišemo:

Privežite pse na povodce.

Pomen ostane popolnoma enak, poved pa postane krajša, bolj tekoča in bolj slovenska.

Svojilni zaimki niso sovražniki slovenskega jezika. Brez njih si številnih povedi sploh ne moremo predstavljati. Toda pogosto jih uporabljamo tam, kjer jih pravzaprav ne potrebujemo.

Naslednjič, ko boste pisali elektronsko sporočilo, pripravljali obvestilo ali prevajali besedilo, se za trenutek ustavite in se vprašajte:

Ali je ta »moj«, »tvoj« ali »vaš« res potreben?

Morda boste ugotovili, da je najboljša beseda prav tista, ki jo preprosto izpustite.