Kako bi tvorili ženske pare naslednjim moškim poimenovanjem:

• spovednik,
• jezdec,
• videc,
• bahač,
• bradač?

In ali obstaja moški par ženskemu poimenovanju klarisa (redovnica) in varuška? V jeziku se nedvomno odražajo družbene in kulturne lastnosti družbe, zato nam lahko (predvsem nova) poimenovanja v jeziku pokažejo, kdo smo in kam gremo.

Kaj so feminativi?

S feminativi v slovenskem jeziku se je ukvarjal avtor Slovenske slovnice, Jože Toporišič, ki mu sledijo številni jezikoslovci (Ada Vidovič Muha, Irena Stramljič Breznik, Tjaša Markežič). Ti se še danes podrobneje ukvarjajo s feminativi in spolno nezaznamovano rabo, ki je povezana z moškim slovničnim spolom (študentje, učenci, gostje).

Feminativi so preprosto ženski pari moškemu (Slovenska slovnica, 2004), ki vključujejo poimenovanja oseb (trgovec – trgovka) in živali (pes − psica).

Feminativi nastajajo z dodajanjem priponskega obrazila (-a, -ka, -ica, -inja, -ovka) na dva načina:

• z dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola (bloger – blogerka);
• z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim, podstava pri tem ostane enaka (leemetovec – leemetovka).

Jezdec − jezdkinja? Bradač – bradačka?

Vseh ženskih poimenovanj k moškemu pa zaradi različnih razlogov ni mogoče najti. Ti se nanašajo predvsem na zgodovinske, družbene, kulturne in tudi biološke dejavnike.

V sodobnih priročnikih in korpusih ženskega para moškemu starinskemu poimenovanju za učitelja – učenik ne najdemo.

Zakaj? Ker je bil učitelj prvotno poklic, ki so ga opravljali moški, z razvojem jezika pa se je zanje uveljavilo poimenovanje učitelj, za »ženskega učitelja« pa učiteljica.

Vloga žensk v družbi

Družbeni in kulturni dejavniki so vplivali na to, da feminativnega para nimajo spovednik, jezdec in kočijaž. Ženske teh navedenih poklicev niso nikoli opravljale. Jezdeci so bili navadno moški, ženske namreč tega poklica niso nikoli opravljale – ženske, ki so pripadale višjim slojem, so konje jezdile v prostem času za zabavo. Pri tem so imele nogi obrnjeni v isto smer.

Spovednik je duhovnik, ki spoveduje. Tudi tega poklica ženske zaradi družbenozgodovinskih okoliščin (tudi verskih, seveda) niso smele nikoli opravljati. Samostalnik spovednica označuje prostor, v katerem se spoveduje, novejši priročniki pa beležijo feminativa župnica in duhovnica (najverjetneje zaradi vpliva evangeličanstva). Tudi delo kočijaža so v zgodovini opravljali moški, zato je tudi odsotnost tega ženskospolskega para pogojena družbeno in zgodovinsko. In nenazadnje, zakaj priročniki in korpusi ne beležijo feminativnega para bradaču? Gre za biološko pogojenost, odsotnost brade, v smislu poraščenosti po obrazu pri ženskah. Še vedno pa ni znano, zakaj je samostalnik kupec moškega spola, če ženske veljajo za »strastne zapravljivke«.

Je ženskih poimenovanj danes več?

Jezikovni priročniki in večmilijonske zbirke besedil (korpusi) služijo kot vir podatkov jezikoslovcem, ki preučujejo spremembe v jeziku. Da je jezik res še kako »živ«, kaže tudi porast feminativov. Ženske danes opravljajo drugačne poklice in vloge, v družbi zasedajo pomembnejše in odgovornejše položaje, ki so bili včasih namenjeni samo moškim:

• županja (v smislu »predstojnica občine« in s kvalifikatorjem star. »županova žena«),
• dekanja,
• odvetnica,
• advokatinja.

Jezik je poskrbel, da so v priročnike (Slovar novejšega besedja, Sprotni slovar slovenskega jezika) danes umeščeni feminativi, za katere je Toporišič še pred tridesetimi leti menil, da ne obstajajo: kosec – kosica, hudič – hudičevka, zemljepisec – zemljepiska, grafik – grafičarka …