Približuje se praznik, ki v slovničnem svetu velja za posebnost. Po Pravopisu namreč večino praznikov in posebnih datumov pišemo z malo (izjema je recimo Prešernov dan).

Kako pa je z besedo MARTINOVO? Bi praznik, poimenovan po sv. Martinu, zaradi imena spadal med izjeme in bi ga pisali z veliko?

In kako je z besedami, kot so MIKLAVŽEV ČAJ, MOZARTOVE KROGLICE in CEZARJEVA SOLATA?

Pripravite torej vilico in nož, okrog vratu si zavežite prtiček in se lotite naše današnje poslastice.

Martin, martinovo in martinova gos

Kako bi v spodnjih primerih zapisali pridevnik MARTINOVA?

• Si boste na martinovo privoščili martinovo gos?
• Vsi sosedje imajo lepe goske, a najlepša je martinova gos.

Pri zapisu pridevnikov je treba včasih res dobro razmisliti, ali jih pišemo z veliko ali malo začetnico.

Znano je pravilo, da pišemo prvo sestavino z veliko začetnico, kadar imamo v besedni zvezi svojilni pridevnik (Prešernov dan, Marijino vnebovzetje). Težava se pojavi, ko moramo ločiti svojilnost od vrstnosti.

Miklavžev ali miklavžev čaj?

Kot vemo, Slovenski pravopis navaja, da imena praznikov, razen tistih, ki so izpeljani iz priimkov (Prešernov dan), pišemo z malo začetnico. Tako imamo:

• silvestrovo,
• jurjevo,
• božič itd.

Sem bi lahko uvrstili tudi praznik miklavževo.

Zveza miklavžev čaj prav tako zaznamuje konkretno vrsto čaja, tako kot božični čaj. Pravilen zapis je torej z malo začetnico (če ne govorimo o čaju, ki ga v roki drži sam Miklavž).

Martinova ali martinova gos?

Čeprav je pridevnik Martinov izpeljan iz osebnega imena Martin, v primeru martinove gosi (gos, ki jo pripravimo za martinovo) zaznamuje vrstnost, ne svojilnost. Pišemo ga torej z malo začetnico.

Če pa pridevnik Martinova razumemo kot svojilnost (gos, ki jo pripravi Martin, ali gos, ki je njegova last), pa ga seveda pišemo z veliko začetnico. 

Mozartove kroglice, Karađorđev zrezek, Wellingtonova pečenka

Kadar govorimo o jedeh, ki so jih pripravile slavne osebe ali so bile za njih ustvarjene, se pravopisci nagibajo k veliki začetnici. Veliko začetnico utemeljuje tudi raba z desnim prilastkom: pečenka Wellington itd.

Cezarjeva ali cezarjeva solata?

Solato s kuhanimi jajci, opečenimi koščki kruha in drugimi dodatki si je izmislil italijanski kuhar Caesar Cardini, danes pa jo jedo po vsem svetu. A kako jo zapisujemo?

Ker v tem primeru govorimo o posebni vrsti solate, pri kateri se je ime avtorja že povsem izgubilo, jo lahko zapisujemo z malo začetnico.

Zoisova zvončica ali zoisova zvončica?

Jezikovna raba kaže na to, da se govorci pri tem primeru le še malo spominjajo imenske podstave. Zaradi tega lahko pišemo takšne primere z malo začetnico (vendar najdemo tudi rabo velike).

Dejstvo pa je, da je odločanje o tem, koliko se je povezava z imenom osebe izgubila, precej subjektivno.

Majhna pomoč pred koncem

Pri odločitvi, kako pisati vrstne pridevnike, moramo torej biti pozorni na ustrezno razlago besedne zveze in na to, ali pridevnik zaznamuje vrstnost ali svojilnost. Prav tako se je dobro vprašati še, ali je ime že tako ponarodelo, da ga morda zato pišemo z malo začetnico.

Pravilen odgovor z začetka članka: »Si boste na martinovo privoščili martinovo gos?«; »Vsi sosedje imajo lepe goske, a najlepša je Martinova gos.«)