Naslovi – kako jih pišemo? | Leemeta prevajanje

V današnjem hitrem svetu povprečen bralec naslovu sicer nameni zgolj delček sekunde. A včasih je za to, da bralec članek ali knjigo oceni kot zanimivo ali nezanimivo, dovolj tudi to.

Ob poplavi medijev in s tem člankov v fizični ali elektronski obliki je tekmovalnost še večja – kako torej izstopati med stotinami drugih, ki po možnosti pišejo o temah, podobnih naši?

Univerzalnih navodil, kako oblikovati popoln naslov, žal ni, lahko pa se držimo nekaterih priporočil. In mi smo izbrskali najpomembnejša, ki jih najdete nekaj vrstic nižje. :)

Naslovi – 4 najpomembnejša pravila

Pravil za pisanje zanimivih in zapomnljivih naslovov je sicer veliko, a najosnovnejša so najbrž kar ta štiri:

Upoštevajmo, da si je nezahteven in kratek naslov lažje zapomniti.
Če ga sestavlja daljša in zapletena besedna zveza, naj bo ta zanimiva in predvsem razumljiva.
Naslov naj zrcali vsebino besedila oziroma vsaj njegovo bistvo, kljub temu pa naj ostane skrivnosten do te mere, da bralcu ne razkrije preveč – tako nas namreč premami, da beremo naprej.
Mnogi pisci ga najlažje oblikujejo šele na koncu, ko so s pripovedjo že zaključili in se jim glede na sporočilo besedila porodi tudi zamisel za privlačen naslov.

Naslovi in (končna) ločila – katera uporabljati in katerih ne?

Slovnična pravila nespremenjeno veljajo za uporabo ločil znotraj naslova – uporabljamo vejico, dvopičje, podpičje, narekovaj, vezaj, pomišljaj … Za končna ločila v naslovih praviloma velja, da jih opuščamo – predvsem ne uporabljamo končne pike (čeprav jo nekateri kljub temu – npr. Moje ime je Bond, James Bond.), redko pa boste zasledili tudi podpičje.

Naslovi in vprašalne povedi

Praviloma se izognemo tudi uporabi končnega vprašaja, ki pa ga sicer lahko uporabimo, da poudarimo vprašalnost in preprečimo, da bi naslov zvenel kot pripovedna poved – tako uporaba vprašaja na koncu naslova v zadnjem času niti ni redka, npr.:

Gremo na počitnice?

Prave vprašalne povedi v naslovih zaznamujejo vprašalnice – npr. vprašalni zaimki in prislovi (kdaj, kaj, ali …). Seveda je naslov lahko sestavljen tudi iz dveh ali več povedi. Pri povedi, s katero se naslov ne konča, se držimo slovničnih pravil, ki sicer veljajo za poved v besedilu, npr.

Se bojite psov? Vzroki in samopomoč

Za končno poved načeloma velja opuščanje ločil, kljub temu pa njihova uporaba ni prepovedana, npr.

Veterani se ne dajo. Koliko časa še ALI
Veterani se ne dajo. Koliko časa še?

Naslovi, tri pike in klicaj

Smiselno na koncu naslova uporabimo tri pike, npr. pri naštevanju:

Politika – igrice, laži, prevare …

Uporaba klicaja naslovu daje vzklično končno intonacijo, ki je sicer značilna predvsem za čustveno obarvana besedila. Pogostost uporabe klicaja je velika predvsem v naslovih umetnostnih besedil, v naslovih drugih besedil, tudi člankov, pa ga uporabimo, če želimo doseči čustveni poudarek, opozorilo, npr.

Previdno na cesti!
Zmaga za naše!
V boj proti cepivom!

Takšni »klicajni naslovi« so značilni predvsem za neglagolske oblike (v naslovu ni glagola), manj pogosto se uporablja klicaj pri glagolskih oblikah naslovov, kjer se lahko pojavi predvsem pri velelniku, npr.

Zaščitite se pred klopi!

Naslovi spletnih člankov

Spletni članki so del publicističnih besedil in tako kot za tiste v tiskani obliki tudi zanje veljajo podobna pravila glede (končnih) ločil, ki imajo v naslovih funkcijo pritegovanja pozornosti.

V zvezi z rabo klicaja v tovrstnih naslovih se držimo priporočila, da ga smemo uporabiti predvsem pri že omenjenih naslovih, ki imajo funkcijo informiranja in/ali pozivanja. Klicaj bo naslovu torej dodal nekakšno vrednotenje vsebine sledečega besedila, prav tako pa razkriva tudi stališče pisca do besedila. Seveda pa ima lahko klicaj v teh primerih močno funkcijo pridobivanja – naslov je lahko vsebinsko prazen in zgolj poskuša pridobiti pozornost bralca, npr.