Še tako jezika vešč posameznik se včasih znajde pred izzivom – kako zapisati zvok vode, ki vre? Ali zvok ptice, ki zamahne s krili? 

Danes bomo pod drobnogled vzeli prav to področje in sproti ugotavljali še, kakšne razlike se pojavljajo pri zapisovanju posnemanja glasov v različnih jezikih.

Namig:
namesto poljuba vam lahko kakšen Anglež gladko primaže klofuto.
Imejte se radi – berite naprej. 

Beseda ali dve o teoriji

Slikanje z glasovi spada med glasovne besedne figure, kamor uvrščamo še:

• rimo ali polni besedni stik (ujemanje besednih, največkrat končnih zlogov),
• samostalniški stik ali asonanco (besede se ujemajo v samoglasnikih (npr. »Bam-bam, bam-bam! Jaz sonca vam dam…«, kjer ponavljajoča črka a poudarja učinek zvonjenja) in
• soglasniški stik ali aliteracijo (besede se ujemajo v soglasnikih, npr. riba ribi grize rep).

Največ primerov glasovnih besednih figur lahko najdemo v pesniških stvaritvah in besedilih oglasov, reklam, mojster onomatopoije pa je bil Prešeren – spomnimo se na Povodnega moža, kjer je pesnik že samo s kombinacijo glasov oziroma črk pričaral vihar:

»…zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov derečih šumenje,…«.

Vsak samoglasnik za svoje občutje

Uporaba onomatopoije je pogosta in širša, kot se zdi – o slikanju z glasovi tako ne govorimo zgolj takrat, ko posnemamo glasove iz narave (npr. bum, hop, ha ha, mu, hov hov).

Učinek oziroma zvočni poudarek pa lahko ustvarjamo že s posebno uporabo črk v besedah, ki jih lahko tudi drugače naglasimo:

• npr. strašán namesto strášen.

Vsak samoglasnik namreč zveni drugače in prav tako so različne njihove višine, naglašeni pa zvenijo dlje kot nenaglašeni.

• Tako lahko z uporabo črke o pričaramo pridih žalosti (npr. joj, jok, otožnost, otopelost),
• črko u najdemo v besedah, s katerimi poudarjamo neko tegobo (npr. uh, uf, hud, utrujen),
• prekomerna uporaba črke i pa vzbuja neprijetne občutke, saj z njo lahko poudarimo tragičnost (vik in krik, kriza, histerija, kri). V besedi strašán namesto strášen, tudi močán namesto močen, pri čemer sta obe obliki rabe pravilni, le da je prva (strašán, močán) poetično zaznamovana in največkrat najde mesto v manj uradnih besedilih, sta ponavljajoča črka a in sprememba naglasnega mesta namenjena poudarjanju občutka nevarnosti, strahu,
• medtem ko lahko s črko e v besedi ponazorimo nelagodje (npr. prevzeten, presenečen, nesrečen).

Kako zapisovati posnemanje glasov?

Z zapisovanjem onomatopej ali posnemovalnih besed v slovenščini nimamo posebnih težav, saj jih zapisujemo tako, kot jih tudi izgovarjamo:

• kikiriki, ačih, hov hov, mu, bum, hura, aha, čof, bim bam ipd.

To so t. i. posnemovalni medmeti, za katere veljajo zgolj pravopisna priporočila.

Podvojene (ha ha, ku ku) lahko pišemo narazen, z uporabo vezaja (ha-ha, ku-ku) ali samostojno z uporabo vejice (ha, ha in ku, ku).

Posnemanje glasov v tujih jezikih

Več razmisleka velja uporabiti pri zapisovanju posnemovalnih besed v tujih jezikih.

Poljub ali klofuta?

Posnemovalne besede, ki se uporabljajo v določenem jeziku, pa glede na pripadnost posameznemu jezikovnemu sistemu lahko povzročijo tudi (prikupno) zmedo:

⇒ v angleščini medmet smack pripisujejo zvoku klofute, medtem ko ga Francozi uporabljajo za zapis zvoka poljuba – smack smack bi tako ustrezal slovenskemu cmok cmok.

Previdnost res ni nikoli odveč.