V 3 korakih do cene

Hitri izračun cene

x

BLOG

Praktični in hudomušni nasveti za učinkovito rabo jezika

  • Zanimivosti
/ 26. April 2019
5
MIN

Govor in narečja

Če pri pisanju še pazimo, kako se bomo izražali, se pri spontanem govoru z jezikom ukvarjamo precej manj, saj se bolj kot na obliko osredotočamo na vsebino povedanega.

Pomislite kdaj, kako govorite in koliko napak med govorjenjem (sploh javnim) naredite?

Kadar gre za zasebno rabo, so pravila sicer manj stroga, čeprav je eno področje še posebej občutljivo.

 

Na kanalu Facebook se namreč pogosto krešejo mnenja, ali bi morali v svojih komentarjih paziti tudi na slovnico ali pa so zapisi tam precej bolj svobodni.

 

Tokrat vam bomo poleg pogostih vsakdanjih značilnosti govorjenega jezika razkrili še eno zanimivost: govorjeni jezik je zelo podoben literarnemu, saj imata številne skupne lastnosti, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju. Tudi literati namreč občasno posnemajo govorjeni jezik, da bi bila njihova besedila čim bolj pristna oziroma resničen prikaz stanja v družbi.

 

Pogovorni in knjižni jezik

V teoriji obstajajo različne socialne zvrsti slovenskega jezika – tako lahko govorjeni jezik uporabimo kot knjižni pogovorni jezik, ki je manj stroga oblika knjižnega jezika in se uporablja predvsem v govoru.

Sem spadajo izrazi, kot so:

  • jejo, vejo, je bla ...

Uporabimo ga lahko tudi kot neknjižni jezik, kamor sodijo pokrajinski jeziki:

  • npr. v ljubljanskem pokrajinskem pogovornem jeziku se soglasniški sklop -nj izgovarja kot -jn: kojna namesto konja,
  • narečja (npr. ahtat, cajt, jager ...) in
  • interesne govorice – sleng ali jezik mladih (npr. ful, kul ...),
  • žargon ali jezik ljudi enakega poklica (npr. kuplonga, šrauf, cvek ...) in
  • argo ali jezik skrivnih družb (npr. lobov namesto lopov).

 

Kam spada spontani govor?

V osnovni delitvi, ki jo najdemo v slovnici, spontani govorjeni jezik, ki ga vsakodnevno uporabljamo, ni sicer nikjer posebej omenjen. A ne glede na narečje, ki ga govorimo, vsi uporabljamo spontani govor podobno.

Pa si poglejmo njegove osnovne značilnosti.

 

1. Zaznamovan besedni red

Pri spontanem govorjenem jeziku stavke tvorimo sproti in izpostavimo pomembno, včasih pa naknadno dodamo še pridevnike oz. manj pomembno.

  • Jst sem, ne vem, ob štirih sem šla po Tanjo pa po tiste cimre njene.
  • Edino vrata vhodna bi blo treba zamenjat.

 

2. Raba besedilnih povezovalcev

Besedilni povezovalci so besede, kot so: aja, aha, em, ee, mhm, ne, itak, veš, ej, zastopiš/razumeš, mislim ipd.

Elementom ee, em in mhm nekateri pravijo tudi mašila, čeprav takšno poimenovanje ni ustrezno, saj opravljajo določene vloge.

Lastni so le govorjenemu jeziku in so odraz spontanosti, ko ne uspemo pravočasno najti primernega izraza. Včasih znajo biti tudi zelo moteči, ko pri določenih govorcih preidejo v čista mašila.

  • Na tački je imel ee na eni šapi je ee mel tumor.
  • Pa ne vem, neki je mela na koži take ee neki ko neke lišaje, ee neki takega. In smo jo vozli k veterinarju v Brežice, ne.

 

3. Specifična raba osebnega zaimka jaz

Za pisno slovenščino je značilen morfemsko izražen osebek, v govorjenih besedilih pa je pogosto uporabljen osebni zaimek jaz, saj z njim govorci izpostavijo sebe, se čustveno odpirajo ali želijo poudariti, da so bili oni v središču dogajanja.

  • Jst sem rekla, da kak je to možno? Ona je povedla men kak jst navzven se kažem, kak je pa v resnici, kak jst čutim noter, ne.

 

4. Raba dramatičnega sedanjika namesto preteklika

Podobno kot v književnosti je tudi v spontanem govoru dramatični sedanjik zelo pogost pojav. Z njim besedilni svet približamo govorcu, pripoved bolj živo predstavimo in dosežemo napetost.

  • Jst tko pridem v apartma, res je zrihtan, vidiš, da je vse zrihtano. Majhen je dost, ampak je ful zrihtan. In tko gremo mi na teraso in sploh ne prideš, prideš do stekla. In tam vidiš gumbe. Jst tko pritisnem up in se tkole dviga gor.

 

5. Razmerje med glagoloma moči in morati

V spontanem govoru prevladuje raba glagola moči, čeprav bi moral biti marsikje uporabljen glagol morati.

  • Ej, neki ti morem povedat.
  • Čeprav mi je rekel tast, da kao do poroke morem tri razbit, ne.
  • Večkrat na dan morem tud jest, ne.
  • Potica je tako omamna, da jo morem poskusit.

 

6. Vloga nejezikovnih sredstev

Med govorjenjem lahko veliko sporočimo tudi z nebesedno komunikacijo – z glasom in rastočo intonacijo lahko nekaj poudarimo, s prsti oziroma rokami nekaj pokažemo, pomembni pa so tudi drugi elementi (pogled, drža, obrazna mimika).

Če recimo nekomu pokažemo sredinec, mu s to telesno govorico sporočimo enako ali celo več kot s celim stavkom.

 

7. Ekspresivna leksika – vulgarizmi

Govor, ki je spontan, ni nikoli vnaprej tematsko pripravljen, zato vsebuje navadno tudi precej vulgarizmov, saj je preklinjanje že od nekdaj del človeške govorice.  V spodnjem primeru je vulgarizem uporabljen nezavedno, torej kot neke vrste mašilo, ki ne vpliva na pomen povedi, zato bi ga tvorec lahko izpustil.

  • Kurba, sem ti pozabu povedat, da sem zadnjič zamudu v službo, kurba, zmešal se mi je.

 

Če se človek zaveda, da bo posnet, se takoj izraža nenaravno oz. drugače kot običajno.

 

8. Raba namenilnika namesto nedoločnika

Raba nedoločnika je v vseh različicah govorjenega jezika (tudi v knjižnem pogovornem jeziku) izjemno redka – namesto tega navadno povsod uporabljamo namenilnike.

  • Sem mu rekla, da bo on mene moral peljat v trgovino.
  • Lilo je kot iz škafa. Dež kar ni hotel nehat.
  • Ej, neki ti morem povedat!

Če boste vzeli v roke nekaj knjig (pesmi, dramska ali prozna dela), boste v njih odkrili številne značilnosti govorjenega jezika. Pesniki in pisatelji namreč v svojih delih posnemajo govorjeni jezik, ki  je vsakodnevno v rabi. Podobno se dogaja denimo na Facebooku, ki je sodoben fenomen, in v SMS-sporočilih, kjer pišemo, toda pravzaprav sledimo logiki govorjenega jezika. 

 

Še beseda ali dve ob koncu

Čeprav so nas v šoli učili predvsem, kako pravilno pisati, ne moremo zanemariti, kako govorimo. Veliko je seveda odvisno od govornega položaja, tega, ali gre za javni nastop ali sproščen klepet s prijatelji ali pa komentar prijatelju na Facebooku.

Pri javnem nastopanju je težko jasno določiti mejo med primernim in neprimernim, vsekakor pa bi morali uporabljati (vsaj) knjižni pogovorni jezik. Precej je sicer odvisno od konkretne govorne situacije. Poslanci v parlamentu bi morali biti na primer s svojim govorom zgled slovenski javnosti, čeprav mnogokrat prestopijo mejo okusa in poleg narečnih izrazov uporabljajo tudi žaljivke.

Vam je bil članek všeč?

Podobni članki