Če smo spomladi vstopili v politiko (in za las zgrešili prag v parlament ), je zdaj povsem primeren čas, da preverimo, kje (s čim) in na kom brusijo svoj jezik slovenski politiki. Prav te dni poteka vroča razprava v medijih (o slednjih se razpišemo v decembru), zakaj se s poslanci obračunava na ulicah in kako je, denimo, poslanec SDS-a menda kar sam s svojimi izjavami pripeljal do neljubega dogodka.

Distanciramo ... zagotovo ena od tujk, ki jo naši politiki radi uporabljajo. Jim lahko pomagamo s slovensko različico? Pripišite jo v komentar.

A pojdimo po vrsti: nastavimo ogledalo. Politik je nekoč veljal za izobraženega in razgledanega človeka. Predstavljal je visok nivo kulture, govora in znanja. Danes pogosto žal to ni tako. Politiki uporabljajo puhlice, tujke, morda zato, ker ne poznajo vsebine, ali pa zato, da preusmerijo pozornost ter zameglijo vsebino. V javnem govoru uporabljajo mašila in tujke, se napadajo prek družbenih omrežij in v javnih razpravah. Kot bi gledal otroke v peskovniku, ki merijo moči, kdo bo imel najboljšo igračo. V politični realnosti je najboljša igrača moč. Z njo lahko narediš karkoli. Vendar pozabljajo, da imajo tudi besede moč. Morda še večjo.

Hóri na hôri horí

Pri novoizvoljenem predsedniku vlade Robertu Golobu je videti, da kot Primorec uporablja narečno govorico tudi v javnih nastopih, predvsem je to vidno pri zamenjavi črk g z h.

S Holobom tako hremo naprej v nove politične čase, čisto druhačne, kot so bili doslej. In Boh nam pomahaj, če bo šlo kaj narobe.

Čeprav strokovnjaki ugotavljajo, da dr. Robert Golob ne govori v goriškem dialektu, temveč uporablja knjižni jezik s fonetiko pokrajinskega govora. Nekaterim se zato zdi unikaten, iskren in zvest svoji pokrajini, drugim se spet to zdi neprimerno, saj bi se v javni govorici naj uporabljal slovenski knjižni jezik.

Udarci pod pasom

Če smo že pri predsedniku vlade, ne moremo mimo bivšega. Čeprav je bivši, je Janez Janša vseprisoten v javnem življenju, morda še bolj kot prej. Twitter je njegovo igrišče, kjer se v javnih objavah pojavljajo žaljivke, omalovaževanje drugače mislečih in povzdigovanje lastne vrednosti. In vse to v imenu svobode govora. Seveda so podoben način komunikacije prevzeli tudi ostali politični akterji.

Tako poslušamo in beremo zbadljivke in seksistične izjave o rdečih čeveljcih, o nacistih in fašistih. Nivo kulture javnega govora je žal dosegel dno že leta 2016 z najbolj odmevnim tvitom tedanjega predsednika vlade, namenjenim novinarkam RTV-ja, ki je že dočakal epilog na sodišču.

Obkladanje z žaljivkami je folklora tako desnih kot levih. Ideološke razlike so očitno prevelike, da bi zmogli strpen in dostojen način komunikacije. Žaljiv način komunikacije se pojavlja v razpravah v parlamentu, v javnih govorih in izjavah, predvsem pa v virtualnem svetu družbenih omrežij. Tam spustijo vse zavore, načelo »papir prenese vse« je očitno postalo vodilo. Ventil za sproščanje vseh frustracij. Tudi frustracij »navadnih« državljanov, ki so jim javne osebnosti, politiki, voditelji in novinarji vzor. In če to počnejo oni, zakaj ne bi še jaz? Levi govorijo o »mračnih silah«, »Princu teme«, »janšizmu« in »fašizmu«, desni vračajo s »komunisti«, »svinjami in biseri«, »fajonizmi«, ponižujejo javne medije ter še bi lahko naštevali.

Morda ne bi bilo slabo, če bi pred vstopom v hram demokracije politiki imeli obvezen tečaj kulturnega in spoštljivega komuniciranja. Pa še kakšno o slovnici in uporabi slovenskega knjižnega jezika bi lahko rekli. Večina naših politikov ima precejšnje težave s pravilnim postavljanjem vejic. Morda pa jim pomaga to orodje.

O čem razmišlja predsednik republike in kaj si dovoli evropski poslanec?

Odhajajoči predsednik Borut Pahor je pred tedni na družbenem omrežju delil »recenzijo« filma Top Gun in njegovega letošnjega nadaljevanja Top Gun: Maverick.

Četudi je (bila) Pahorjeva retorika vseskozi na visokem nivoju (če odštejemo »To mi deli, miška mala!«) in besedilo ob fotografiji ni žaljivo, nima tujk in slovničnih napak, pa ne moremo spregledati sloga, ki bolj spominja na iskren spis osnovnošolca iz prve triade.

No, tudi nam je všeč. Predsednik v odhodu, film in obe igralki. 

Povsem drugačen vtis pa je pustil nekdanji poslanec Matjaž Nemec, ki je konec maja 2020 obračunal s takratnim podpredsednikom Državnega zbora Jožetom Tankom, ki je vodil sejo.

Potem ko mu je slednji vzel besedo in izklopil mikrofon, je Nemec vstal od mize, ostro startal proti Tanku in mu zabrusil: »Kako si lahko drzneš to narediti, pa kdo si misliš, da si«. V nekajminutnem obračunu smo lahko slišali še »To je škandal. Kako si vi drznete?« in »Pa vi niste normalni.« 

Manj kot leto dni pozneje je Nemec prevzel poslansko mesto Tanje Fajon v Evropskem parlamentu.

Politični establišment je »in«

Javne osebnosti, predvsem politiki in strokovnjaki, v javnem izražanju pogosto pretirano uporabljajo tujke. Njihovi stavki so zapleteni, polni tujk, čeprav bi zanje lahko našli lepe slovenske besede. Z uporabo strokovnih izrazov in tujk se verjetno počutijo bolj izobražene, podučene, pa četudi to niso.

Poglejmo nekaj primerov besednih zvez, ki jih naši politiki radi uporabljajo:

• Korporativen vpliv na gospodarstvo: tukaj je mišljen verjetno vpliv velikih podjetij na gospodarstvo.
• Podizvajalsko gospodarstvo je talec tujih korporacij, ki zaradi oligopolnega položaja izsiljujejo manjša podjetja. Hm, prosim? Pa pojasnimo … Oligopol je vrsta trga, na katerem je prodajalcev ali izdelkov zelo malo. OK, zdaj je že malo bolj jasno 
• Politični establišment je izgubil uzde, s katerimi je delavstvo krotilo kapitalizem. ??? Brez komentarja .
• Kaj se zgodi s hegemonijo, ko postane ogrožena in ima hegemon za seboj militarizirano silo? Pojasnimo: hegemonija je vodilen položaj, zlasti v politiki, nadvlada. Militarizirana sila je oborožena.
• Lockdown. Beseda, ki nam je v covidni krizi pognala strah v kosti, zdaj pa je že skoraj ponarodela. Lokdaun, popolno zaprtje, #nikamornesmes.

Zaključimo podobno, kot smo začeli. Družba nam nastavlja ogledalo. Javne osebnosti so odraz nas in mi smo odraz njih. Pa če si to priznamo ali ne. Takšen način komunikacije brezsramno dopuščamo, kaj, še sami se je včasih lotevamo.

Sledimo raje Gandijevi modrosti: