Vsi poznamo tisto, kako se slavni slovenski nogometaš v izjavi po tekmi v navalu čustev zahvaljuje svojim staršem, predvsem svoji mami in svojemu očetu.

Če pustimo ob strani dejstvo, da med starše navadno spadata mama in oče, nas Leemetovce pri tej misli že leta žre nekaj drugega. Namreč to, da je nogometaš tako hudo nerodno uporabil svojilne zaimke. Vse bi še prenesli, samo tega ne, da se je zahvalil svojim staršem!

Da bi se znebili tega težkega bremena, smo pripravili članek o pravilni rabi svojilnih zaimkov. Preverite, ali jih morda tudi sami ne uporabljate »po nogometno«. 
 

Pretirana raba svojilnih zaimkov postaja že malce moteča

Vas je v naslovu kaj zmotilo? Morda pretirana raba povratnih in svojilnih zaimkov?

Nas zelo. Sicer je lepo, da znamo ločiti, kdaj uporabljati svoj in kdaj moj (saj vemo: To je moj avto, grem v svoj avto), ampak tega ni treba povsod poudarjati.

Naša besedila bodo veliko bolj berljiva in smiselna, če bomo svojilne zaimke uporabljali samo, kadar je to res potrebno. Pretirano besedičenje zna bralca celo odvrniti od bistva in zamegliti sporočilo, ki ga želimo predati.

Slovenščina ni angleščina

Zadnje čase svojilne zaimke opažamo vsepovsod. Sploh v prevodih, kjer so najbrž posledica angleščine. Ta zaradi manj sklonov svojilne zaimke uporablja veliko pogosteje. Drugače je v slovenščini, kjer njihova uporaba ni tako nujna in je lahko celo moteča.

Osredotočimo se na primer iz naslova. Ni treba posebej poudarjati, da se želimo zahvaliti svojim staršem, saj je vendar jasno, da se ne zahvaljujemo staršem sosedovega Toneta. V tem primeru bi lahko preprosto zapisali Zahvaljujem se Tonetovim staršem. Če pa zapišemo samo staršem, seveda govorimo o svojih starših, ne Tonetovih ali starših koga drugega.

Enako velja za mamo in očeta. Če se nameravamo zahvaliti mami in očetu koga drugega, bomo to izpostavili. V nasprotnem primeru seveda govorimo o svojih starših.

Besedico lasten dodamo, kadar želimo poudariti njegovo sopomenko svoj. Ampak samo takrat. Ne vedno in povsod.

Primer:

• Ogoljufal je svojo lastno mater.

Še en primer: 

• Žiga se je s svojim lastnim kolesom odpeljal v šolo.
   

Če je šel Žiga s kolesom v šolo kot vsako jutro, je povsem dovolj oblika brez svojilnega zaimka:

• Žiga se je s kolesom odpeljal v šolo.

Če želimo poudariti, da je to njegovo kolo (in ne npr. od brata), lahko rečemo:

• Žiga se je s svojim kolesom odpeljal v šolo.
   

Če je Žiga najprej celo poletje delal in hranil denar, nato pa si konec avgusta kupil kolo in želimo to dejstvo še posebej izpostaviti, pa rečemo:

• Žiga se je s svojim lastnim kolesom odpeljal v šolo.