Leemetovci preprosto ne moremo iz svoje kože, zato se ta petek znova vračamo na osnove svojega prelepega slovenskega jezika. Zavedamo se, da z besedami tvorimo stavke in povedi. Pa veste, kakšna je v bistvu razlika med njimi? Če niste prepričani, predlagamo, da z nami osvežite svoje znanje in preberete spodnje vrstice. 

Stavek

Stavek je »enota jezikovnega sporočila, sestavljena iz besed«. Stavki so lahko enodelni ali dvodelni.

Enodelni stavki

Lahko so glagolski (Dežuje. Bilo je vetrovno.) ali neglagolski (Tomaž! Super!), določamo pa jih po besedni vrsti, ki se pojavi v stavku.

Dvodelni stavki

Dvodelni stavki imajo osebek (to je stavčni člen v imenovalniku) in povedek (stavčni člen, ki izraža osebno glagolsko obliko) (Peter je prišel domov.).

Dvodelni stavki so tudi tisti stavki, kjer je osebek izražen s povedkom (Pojdimo!).

Poved

Enostavčne povedi

Po SSKJ je poved »najmanjša samostojna enota jezikovnega sporočila, ki je lahko tudi že sama sporočilo«. Povedi so lahko sestavljene iz enega ali več stavkov.

Kot že pove ime, so enostavčne povedi sestavljene iz enega stavka. V teh primerih je stavek že tudi poved. Enostavčnim povedim določamo stavčne člene.

• Med dvema stoloma se usedeš na tla. --> se usedeš je osebna glagolska oblika, zato je to enostavčna poved
• Visokim smrekam vihar lomi vrhove. --> lomi je osebna glagolska oblika, zato je tudi ta poved enostavčna

Večstavčne povedi

To so povedi, ki so sestavljene iz več stavkov. Stavki so lahko povezani priredno, podredno ali soredno. Večstavčnim povedim ne določamo stavčnih členov, ampak razmerja med stavki.

• Kdor ima pamet, ne potrebuje sreče. --> tukaj imamo dve osebni glagolski obliki: ima in (ne) potrebuje, zato je ta poved dvostavčna
• Kadar izgubiš, kar imaš, tega vrednost spoznaš. --> izgubiš, imaš, spoznaš – poved je sestavljena iz treh stavkov
   

Koliko stavkov najdete v pregovoru?