Ali so germanizmi že »znucani«?

V družinskem krogu ali med prijatelji radi govorimo kar »po domače«. Le redko pa pomislimo, da največkrat to sploh ni po domače (torej »po slovensko«), ampak uporabljamo besede, ki smo jih dobili iz nemščine, t. i. germanizme.

Tudi vam kdaj uide kakšna »po nemško«? V prispevku bomo preverili, kako je z rabo germanizmov danes.

Nemške tujke v slovenščini (germanizmi) so posledica jezikovnega vpliva nemščine na slovenščino. Ta je neprekinjeno trajal več kot 1.000 let. Slovenija je bila vse do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado.

V preteklosti smo si Slovenci izposojali nemške izraze, ne da bi jih prevajali. Tako smo dobili obilico jezikovnih popačenk, ki jih uporabljamo še danes:

šraufenciger (izvijač),
fuzbal (nogomet),
zic (sedež),
raufank (dimnik).

Nekateri germanizmi so že tako zakoreninjeni v našem govoru in pisavi, da tujega izvora niti ne čutimo več. Če ste mislili, da so besede škarje, krompir ali skrinja izvorno naše, ste se ušteli.

Germanizmi in narečja

Zlasti so germanizmi izraziti v narečjih. Najbolj dovzetni za prevzemanje so bili severni deli Slovenije, ki mejijo na Avstrijo. Veliko nemških izposojenk najdemo v Prekmurju.

»Joj, kak lejpe okenske feronke maš, Micka! Ge si jih kupila?« (feronke = zavese)

Besede, ki pomenijo isto, imajo lahko drugačno pisno in glasovno podobo v različnih narečjih:

vedro (nem. Eimer) > ajmr (koroško), empar (štajersko),
nogavice (nem. Strumpfhose) > štrumfi (koroško), štumfi (štajersko), štunfli (prekmursko),
predpasnik (nem. Schürze/Vortuch) > firtuh (koroško/štajersko), šörc (prekmursko).

Veliko nemških izposojenk uporabljamo na tehničnem področju: dihtunga (tesnilo), bormašina (vrtalnik), štekar (vtikač), štekdoza (vtičnica), štrom (elektrika) itd.

Prav tako jih veliko najdemo na kulinaričnem področju: šnicelj (zrezek), beštek (pribor), župa (juha), šnitlah (drobnjak), šalca (skodelica), šefla (zajemalka) itd.

Pa smemo germanizme uporabljati v knjižni slovenščini?

Jože Toporišič germanizme v Enciklopediji slovenskega jezika opredeljuje kot prvine, ki niso sprejete v knjižno normo. Kljub temu pa so se zaradi dovolj pogoste rabe številni germanizmi uvrstili v SSKJ. Ob sebi imajo določen kvalifikator, ki nakazuje njihovo rabo (npr. »nižje pogovorno«).

Tako v slovarju najdemo besede, kot so šank, šalter, šajtrga itd., ne pa tudi šraufenciger, ajzenponar, šnicelj …

Dejstvo, da določene germanizme najdemo v SSKJ-ju, nam pove, da je njihova raba pogovorno aktualna in pogosta ter da igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju narečij, hkrati pa poudarjajo pripadnost pokrajini.

Kljub jezikovni pestrosti, ki so jo iz nemščine prevzete besede prinesle v naš jezik, se germanizmov drži negativen prizvok. Namesto germanizmov je priporočljivo uporabiti slovenske ustreznice.

                            Fejst sem se matral. > Zelo sem se trudil.
                            Štroma je sfalilo. > Elektrike je zmanjkalo.
                            O tem bi se dalo debatirati. > O tem bi se dalo razpravljati.

Namig: če želite preveriti pogostost rabe določene prevzete besede ter tujke in njihove razlage, lahko poleg SSKJ-ja uporabite tudi jezikovna korpusa Nova beseda in Fidaplus.

Besed iz nemščine danes vsaj praviloma ne sprejemamo več v svoj jezik, zato pa toliko več besed iz angleščine.

»Tam, kjer svoj jezik cenijo, sprejmejo tujega zelo malo, in še tisto mora biti takšno, da se domačemu jeziku prilega.« ~ Gradišnik, 1985